»Ljudi ne maram etiketirati, Naselje sv. Sergija pa je fantastičen kraj«

Tamara Nanaja Trani je Ljubljančanka, ki je prepotovala svet in naposled pristala v Trstu, sicer pa je poročena z Miljčanom. Skupaj živita v Naselju sv. Sergija od leta 2019, torej se je tja preselila tik pred izbruhom pandemije. S slovenskim Trstom se še ni preveč soočala, čeprav ga pozna. Občasno kupi tudi Primorski dnevnik.

Ne vem, ali bi začeli z Naseljem sv. Sergija ali z imenom. Morda bi vendarle najprej povprašal, kako je z Nanajo.

Ta vzdevek sem dobila v Gani in pomeni karizmatično žensko, rojeno na četrtek. Tam ne praznujejo rojstnih dni, tako kot jih mi: pomemben je dan v tednu, v katerem se rodiš. Prijelo se je in tako sem s tem imenom poimenovala celo svoje podjetje.

Trani pa je možev priimek?

Na trgu v Naselju sv. Sergija me je vprašal, ali bi se poročila.

Nova Tržačanka iz Naselja sv. Sergija: dokaj nenavadno.

Z možem sva sklenila kompromis. On je vezan na službo v Trstu, ker v njegovi okolici živi že vse življenje. Moja služba je bolj fleksibilna: logično je postalo, da pridem na ta konec. Neodločena sva bila med Koprom in Trstom. Prevladala sta cena nepremičnin in v večji meri tržaška multikulturnost.

Je v Trstu glede večkulturnosti boljše kot v Kopru?

Sama nosim drede: ko pridem v neki kraj, presodim, ali je odprt na podlagi tega, koliko ljudi strmi v moje lase. Če primerjam Trst in Koper, je Trst veliko bolj odprt.

Kako sta se odločila, da bosta živela na tem koncu Trsta?

V Ljubljani sem živela pod Golovcem: blizu je bilo do središča in dva koraka do narave. Ko sva iskala stanovanje, je bil moj edini pogoj, da nismo v centru, kjer je sam beton, ampak da smo v stiku z naravo - imava namreč tudi psa - in da je lokacija blizu avtoceste. Nujno je bilo tudi zagotovljeno parkirišče za avto in naš avtodom. Meni se je zdel ta kraj fantastičen.

Po vašem navdušenju sodeč, ste zadovoljni.

Tržačani prihajajo z otroki v park. Tam naprej je parkirišče, ki je večinoma prazno, ob popoldnevih pa se napolni, ker se pripeljejo na igrala. Tri minute od doma pa lahko uberem stezo in sem v popolni naravi, steza vodi vse do Ricmanj.

V Trstu ne velja za ravno sanjsko sosesko.

Podobno sta rekla moj mož in njegova mama. »Jaz pa ne maram preveč etiketirati ljudi,« sem jima odgovorila. Fužine in Dravlje v Ljubljani sta bila nekoč geta: zdaj sta dve od najlepših stanovanjskih družinskih sosesk.

Spominja me na Gorana Vojnovića in njegovega Đorđića, ki se je ob vrnitvi na Fužine spopadal z labodi, ki jih je izbral kot simbol spremembe.

Mlade upokojenke prihajajo na jogo oziroma na pilates na odprtem. Park ima potencial, da pridejo ljudje na piknik, kot smo ga vajeni v Ljubljani v Tivoliju. Bralci naj pridejo v »Borgo«, ker je res lepo.

Kaj pa dogajanje?

Konec junija sem na parkirišču zaslišala Carmino Burano in operno petje. Sledila sem glasu in na trgu opazila vajo za koncert. Z možem sva šla zvečer pogledat. Vzdušje je bilo enkratno: vse generacije, vsi svetovi, ljudje z družbenega roba in iz višjega sloja, ki živijo v naselju.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.