Ladje je gradil na petih celinah

Piše se Andrea Marini, a predstavi se kot Andrej, tako kot so na Reki, kjer se je rodil leta 1948, izbrali starši, italijanski komunisti. Na petih celinah je gradil ladje, podmornice, bolnišnice, jedrske elektrarne in še marsikaj. Bil je tudi kuhar, nazadnje v Martinščini.

Del njegovega življenja je v knjigi La farina dei partigiani (Moka partizanov) opisal Piero Purich, a tam ni bilo mogoče zajeti vsega, tako kot tudi ne v tokratnem dolgem pogovoru doma pri njem, v Tržiču.

Bi opisali dan, ko ste zapustili šolo?Čeprav smo bili revni, smo po volji mame doma imeli polno knjig. Veliko sem bral in zato bil dober pri italijanščini. V tretjem razredu geometrske višje srednje šole nam je profesorica, stara devica, demokristijanka, dala za domačo nalogo esej o pesmi Umberta Sabe. Napisal sem, da je nogomet opij ljudstva. Pohvalila je jezik in slog, rekla pa je, da dobim dvojko, ker ji niso všeč moje ideje. Vzel sem svojo torbo in ji rekel: »Grem proč, ogabna k..., da te ne vržem skozi okno.« Nisem se več vrnil.

Ste še kdaj srečali profesorico?Že naslednje leto, ko sem prišel pred izpitno komisijo, da bi kot privatist, predvsem zaradi prigovarjanja očeta, opravil tri letnike hkrati. Takoj me je opomnila, da nimam kravate. Odvrnil sem ji, da se vsak dan umijem in oblečem snažne obleke, kar se mi zdi pomembnejše od kravate. Pa vi, se umijete vsak dan, sem jo vprašal?

Uh ...V redu, v redu, je rekla. Dobil sem visoko oceno, priznali so mi tretji in četrti razred, ne pa petega, češ da lahko maturiram, samo če obiskujem pouk. Ne, sem rekel, v šolo se ne vrnem.

Kako so starši sprejeli vašo trmo?Sprijaznili so se. Navsezadnje sem se takoj zaposlil v pristanišču in nisem zvijal jointov v parku. Vedeli so tudi za vse krivice, ki sem jih doživel v šoli, ker smo bili doma komunisti in ker nisem obiskoval verouka.

Vse to v Tržiču?Da. Ker so me dvakrat vrgli zaradi negativne ocene pri latinščini, sem zadnji razred nižje srednje šole sicer opravil v Milanu, v šoli za otroke umrlih partizanov. Moj oče je bil hud invalid, zato so me obravnavali kot sina žrtve.

V Milan ste se nato vrnili, piše v knjigi...Večkrat, ker je tam živel stric, ki mi je, vsakič, ko sem ga prosil, priskrbel vstopnice za gledališke igre Daria Foja in Giorgia Strehlerja. Konec šestdesetih pa sem bil po preizkusu logičnega razmišljanja, ki ga je priredil General Electric, izbran v dvajseterico, ki je malo izven Milana obiskovala intenziven štiridesetdnevni tečaj za programerje. Nekega dne sem po predavanjih slišal, da se je zgodilo nekaj strašnega. Šel sem takoj v center pogledat.

To je bilo 12. decembra 1969?Da, v nekem baru so fašisti že razlagali, da so atentat storili komunisti. Takoj sem posumil, da gre za zrežirano stvar odklonskih delov tajnih služb, fašistov, Cie ... Danes vemo, da je bilo točno to. Milan se je takrat spremenil. Nekaj dni po tistem atentatu so me obkolili trije ali štirje fašistični pretepači. Še dobro, da sem treniral tek na 100 metrov ...

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku