»Ko si v Benečiji govoril slovensko, si dobil leseno kolajno«

Zgodovinopisje se je veliko in se še danes dosti ukvarja s tako imenovanim obmejnim fašizmom na Tržaškem in na Goriškem, manj pozornosti posveča videmski pokrajini. Meja od Trbiža do Nadiških dolin ni bila nikoli politično tako pomembna, zgodovinske okoliščine so bile drugačne, saj ne smemo pozabiti, da se ti kraji nahajajo v Italiji že od leta 1866. To pa ne pomeni, da je bil fašizem tam manj nasilen, raznarodovalna politika se je pojavila prej kot na Tržaškem in Goriškem.

Loredana Alajmo je v knjigi Gente di frontiera (Ljudje na meji), ki jo je izdala založba Infinito edizioni, zbrala spomine starejših prebivalcev Nadiških dolin, ki so neposredno doživeli fašizem ali se ga spominjajo iz pripovedovanj sorodnikov. Ustno izročilo kot zgodovinska dokumentacija, ki nam omogoča, da tudi skozi družinske zgodbe ter čustvene emocije nekdanjih otrok, deklet in fantov spoznamo trpko zgodovino Slovencev na Videmskem. Avtorica (njeno raziskovalno delo je trajalo več let) je spomine in pričevanja objavila v anonimni obliki, skušala je kar se da ohraniti njihovo pristnost, kar sodi med odlike njene knjige. Pri iskanju pričevalk in pričevalcev ji je zelo pomagal domačin Beppo Qualizza.

»V šoli nismo smeli govoriti med sabo po slovensko. Če te je učitelj slišal, ti je dal neke vrste leseno medajlo, ki te je zaznamovala in se si je sramoval. Vsakič ko si vstopil v razred, si moral stegniti roko v fašistični pozdrav. Kdor tega ni storil, je bil kaznovan,« je povedal eden od pričevalcev.