»Ko si sam, ubereš svoj tempo in razmišljaš, kako boš prišel do cilja«

Občutek napetih mišic, znoja in močnega utripanja srca, ko s kolesom premaguješ slavne in razgledne prelaze v Alpah ali Pirenejih, ni odmerjen samo Tadeju Pogačarju in profesionalni eliti. Ta občutek je za vse tiste, ki si ga znajo vzeti. Franco Strain, 67-letni podjetnik iz Križpota, je zadnja leta serijski zbiralec teh zadoščenj. Ko je pred sedmimi leti kot kandidat za parlament izjavil, da bi se v Rim odpeljal s kolesom, je očitno govoril resnico.

Tudi tisti, ki ne spremljajo kolesarstva, vsako leto v juliju po poročilih ali mimogrede po TV slišijo za imena gora, kot so Col du Télégraphe, Col du Tourmalet, Alpe d’Huez, Mont Ventoux ... Koliko teh slavnih prelazov ste prekolesarili?

Vsi kolesarji imamo določene cilje. Vsi bi radi posnemali profesionalce oz. idole, kot so Pantani, Roglič, Pogačar ... Kolesarstvo ima svoja svetišča, nekaj jih je v Italiji, a še več jih je v Franciji, ker ima Tour de France najdaljšo tradicijo. In ker zelo rad zahajam v Francijo, sem prekolesaril večino teh klancev.

Tako v Alpah kot v Pirenejih?

V Alpah, v Pirenejih in tudi v tistem južnem delu Alp, kjer je Provansa. Bil sem na Alpe d’Huez, na Col du Galibier, Col d’Izoard, Col du Lautaret, na zelo lepem Col de Turini nad Nico ... Največkrat, petkrat, sem se povzpel na Mont Ventoux.

Je to gora, na katero ste najbolj navezani?

Da, iz več razlogov: zaradi pokrajine, zaradi občutka, ko prideš na vrh, zaradi razgleda, zaradi vzdušja ... Na Mont Ventoux se junija in julija vsako jutro povzpne približno 2000 kolesarjev. To sem izračunal, ko sem prenočil v hotelu tam spodaj, in od šeste zjutraj, ko se je začela procesija kolesarjev, kakšnih deset minut štel, koliko jih gre mimo. Pomnožil sem in dobil številko 2000, ki se ujema s tem, kar sem potem videl na vrhu.

Ime Ventoux naj bi izviralo iz francoske besede za pridevnik vetroven. Ali res tako piha na vrhu?

Imel sem srečo, da vetra nisem nikoli doživel.

Posnetki s helikopterja, ko po Ventouxu lazijo kolesarji, razkrivajo impresivno goličavo na vrhu ...

Da. Ventoux je podoben Slavniku. Tri četrt pobočja sicer prekriva bukov gozd, pod gozdom je nekaj vinogradov, prav na vznožju so češnje in sivka. Čudovita narava in čudovito vzdušje. Letos pa sem si privoščil Pireneje. Zmeraj sem razmišljal o Tourmaletu, ki pa je razmeroma daleč. Od Trsta do Lurda je 1500 kilometrov.

Sem se pa letos odločil, da grem, potem ko sem na spletu naletel na organizacijo Gran Fondo New York. Njena francoska podružnica prireja pet prireditev, ena od teh je Lourdes Tourmalet z daljšo tekmovalno dirko in nekoliko krajšo netekmovalno različico. Glede na svoja leta in zaradi višinske razlike sem izbral drugo, ki je dolga 99 kilometrov in te pelje na Tourmalet. Vsekakor moraš premagati 2000 metrov višinske razlike.

Koliko časa ste potrebovali?

Pet ur in nekaj minut, kar ni malo, a jaz sem povsem zadovoljen. Nisem bil zadnji, ampak sem se v svoji kategoriji uvrstil približno na tri četrt lestvice.

Kdaj se je začela vaša kolesarska strast?

Leta 2009.

Kar pomeni že na – brez zamere – »stara leta«?

(Se zasmeje) Na stara, ja. Moje kolesarjenje pravzaprav sega v otroška leta, ker v Križpotu pod Mačkoljami, kjer živim, ni avtobusov, zato potrebuješ prevozno sredstvo, da se kamorkoli premakneš. Pri osmih, desetih letih ti starši kupijo kolo, potem pridejo leta vesp, avtomobilov itd. Kasneje, v osemdesetih, ko so se pojavila gorska kolesa, sem si tudi jaz nabavil enega, kolesaril po severni Istri, na Krasu, ampak ...

Bila je kratkotrajna ljubezen?

Ja. Ritem, ki se stalno spreminja, mi ni ustrezal: klanček, spust, klanček, spust ... Nekega dne pa mi je kolega posodil cestno kolo.

Leta 2009?

Ne, 2001. Takrat sem začel. Najprej do Devina, nato do Gorice, in ko sem šel od doma do Ljubljane in nazaj, sem ugotovil, da me ta šport veseli.

Zakaj ste potemtakem omenili leto 2009?

Ker takrat sem prekolesaril Camino de Santiago, Jakobovo pot, do Atlantskega morja, čeprav ne do Finisterra. Kolesaril sem 11 dni in imel 13 kilogramov prtljage. To vem, ker so prtljago stehtali na letališču. Bila je izredno lepa izkušnja zaradi ljudi, ki sem jih spoznal, zaradi družbe, ki se je ustvarila, in zaradi zgodb, ki so sledile.

Vas žene samo strast do kolesarjenja ali še kaj drugega?

(Pogleda navzgor) V primeru Santiaga je seveda še nekaj drugega ... Pač, človek začne malo razmišljati o življenju ...

Ste zato pogledali v nebo?

(V smehu) Lahko bi dodal, da sem šel letos na Tourmalet iz Lurda ...

Kaj razmišljate med premagovanjem strmih klancev?

Ko si sam, ubereš svoj tempo in razmišljaš, kako boš prišel do cilja. Ko tekmuješ, razmišljaš, kako boš dohitel tistega pred tabo in še tiste pred njim.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.