»Ko je morje dolgočasno, je čudovito, ker imam čas za sanjarjenje«

Čisto naključno sem pred nekaj leti na navtični karti Tonge iskala dobro zavetje pred severnikom in izbrala otok Nomuka Iki. Na obali sem srečala bosega možakarja v obrabljenih kratkih hlačah z avstralskim naglasom, ki mi je razkazal prostor in mi na kratko povedal o svojih načrtih za tisti otok. Z Donom McIntyrom sva se pogovarjala dobro uro, ker ima res pestro življenje, občasno pa je izustil stavke, ob katerih sem ga kar malo čudno pogledala.

»Kot takrat, ko sem bil eno leto v leseni škatli na Antarktiki ...« »Ko sem sam regatiral okrog sveta in se je jadrnica zavrtela za 360 stopinj ...« »Ko smo na Filipinih iskali podvodne zaklade in so nas napadli gusarji ...«

Seveda sva omenila tudi kapitana Bligha, saj se je upor na Bountyju zgodil prav pred tistim otokom. Blighu je ob tisti priložnosti uspelo prijadrati od Tonge do Papue Nove Gvineje na majhnem čolničku, kar je bil res neverjeten podvig. »Tudi meni je uspelo,» je dodal Don, ki trenutno živi v mestecu Les Sables d’Olonne na zahodni francoski obali. Spet sem ga vprašujoče pogledala. Nisem se mogla odločiti, ali se ta gospod norčuje iz mene ali se pogovarjam s supermanom.

Ko sem se vrnila na jadrnico, sem takoj prižgala računalnik, da bi preverila, koliko resnice je bilo v njegovih besedah. Kmalu sem ugotovila, da je bilo čisto vse res. Vsaka od tistih zgodb bi si zaslužila članek zase, med drugim tudi njegova zadnja avantura, organizacija regate Golden Globe Race, ki je pred kratkim dobila prostor v medijih zaradi zgodovinske zmage Kirsten Neuschaefer, ki je postala prva ženska zmagovalka solo regate okoli sveta brez postankov in brez pomoči. Z Donom sva od takrat ostala v stiku in z veseljem je pristal k pogovoru za to rubriko.

Don, kaj tebi pomeni morje?

Morje je najboljše igrišče na svetu, odlično okolje za izzive.

Bi lahko z nami delil najlepši trenutek, ki ti ga je darovalo morje?

Težko je izbrati enega ... namesto trenutka bi ti navedel najlepši občutek, če lahko.

Seveda.

Najbolj neverjetna od vseh mojih avantur je bila prav gotovo odprava Bounty, ker smo bili takrat v izredno tesnem stiku z oceanom, v tako zelo preprosti jadrnici: majhen lesen čolniček, nekaj jader, nekaj vrvi, malo hrane in vode in to je bilo to. Jadrali smo 48 dni brez postanka in takrat sem res dojel lepoto preprostih dogodivščin. Občutki tistih dni so bili gotovo najlepša stvar, ki sem jo doživel na morju.

Ali je morje kdaj dolgočasno?

Seveda, ampak ko je morje dolgočasno, je čudovito, ker imam čas za sanjarjenje. Osebno lahko sedim deset ur v kokpitu, ne da bi se dolgočasil. Gledam morje in sanjarim. Ko gre mimo osem ur, si rečem: »Neverjetno, povprečen delovni dan je minil kot bi mignil!«

Kaj čutiš, ko gledaš nevihtno morje?

Najbolj ekstremno nevihto sem doživel med regato BOC. Jadral sem proti Cape Hornu, nevihta je potovala z nami, nismo ji mogli ubežati. Bila je tako mogočna, da je nisem mogel posneti, ker se mi je zdelo, da bi bil nespoštljiv do njene mogočnosti. Vse ostalo sem posnel s kamero, tistega neurja pa si nisem upal, ker sem bil res prestrašen. To je zanimiv občutek, ko si naredil vse, kar si lahko, in samo čakaš, kaj se bo zgodilo.

Kateri občutek je bil takrat prevladujoč?

Bil sem globoko prestrašen. Gledal sem tiste ogromne, 25 metrov visoke valove, in bilo me je res strah. Nikoli prej ali potem v življenju nisem občutil kaj takega.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sredinem) Poletnem mixu. V njem so tudi knjižni nasveti Petra Verča in Rossane Paliaga. Nadaljujejo se še novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.