Ko je Boris Pahor nagovoril dijake v Firencah

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2010 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom govoru Borisa Pahorja v športni palači Mandela v Firencah. Članek je bil objavljen v petek, 29. januarja 2010.

FIRENCE – 96-letni pisatelj, poln humorja in življenjske energije, ki poziva mlade, naj se nikakor ne pustijo vleči za nos in naj študirajo, študirajo in še naprej študirajo. Tako se začenja poročilo na spletni strani Dežele Toskane o sredinem nastopu Borisa Pahorja v športni palači Mandela, kjer ga je ob dnevu spomina na holokavst poslušalo okoli devet tisoč višješolcev iz vse Toskane. Sodeč po člankih v lokalnih medijih je velika večina dijakinj in dijakov prvič slišala za nasilje fašističnega režima nad Slovenci in Hrvati.

Pahor je v prepolni športni palači govoril več minut, takoj za njim pa se je na velikem ekranu pojavil Imre Kertesz, madžarski pisatelj in Nobelov nagrajenec za literaturo, ki je - podobno kot tržaški pisatelj - preživel nacistični lager. Zelo uspelo srečanje (na njen so nastopili številni italijanski in tuji kulturniki, zgodovinarji in umetniki, med njimi tudi Moni Ovadia) je priredila Dežela Toskana, uvedel pa ga je njen predsednik Claudio Martini.

Pahor je prehodil svojo življenjsko pot in začel s spominom na požig tržaškega Narodnega doma, ki ga je opazoval kot 7-letni deček. Fašizem je v Trst prišel mnogo prej kot v druga italijanska mesta in prav v Trstu je Benito Mussolini najavil svoje rasne oziroma rasistične zakone. Fašizem je hotel izbrisati Slovence in Hrvate, je dejal Pahor, ki je nato mladim Toskancem predstavil Rižarno in svoja trpka doživetja v nacističnem taborišču. »Draga dekleta, dragi fantje, bodite pozorni in spomnite se, da predstavlja ljubezen edino rešitev za svet in torej za vse nas,« je svoj poseg v palači Mandela sklenil priletni književnik. Poslušalci in njihovi profesorji so mu navdušeno zaploskali.

Kertesz, ki živi Parizu, kjer se večkrat srečuje s Pahorjem, je dijakom predstavil perverzne in tragične mehanizme, ki so vladali v Auschwitzu, kjer je bil zaprt. Spomnil se je sotrpinov, ki se niso več vrnili domov, in izpostavil univerzalna vprašanja, ki jih še danes postavljajo uničevalna nacistična taborišča in na katera še vedno ni pravih odgovorov. Človek se od Auschwitza žal ni skoraj ničesar naučil, je mladim povedal madžarski pisatelj.

Podobne misli je v sredo v italijanski poslanski zbornici izrekel Elie Wiesel, tudi Nobelov nagrajenec in preživeli iz nemškega koncentracijskega taborišča. »Če bi nas Auschwitz kaj naučil, potem ne bi doživeli Kambodže, Bosne in Darfurja,« je bridko priznal pisatelj judovskega porekla. Mladi morajo vsekakor obvezno vedeti, kaj se je dogajalo takrat in česa je zmožen človek, je dodal Wiesel. Podobno sta v Firencah govorila Pahor in Kertesz.

S.T.