Kdor razmišlja drugače, je nevernik

Steven Forti, sedemintridesetletnik iz Tridenta, je raziskovalec pri Inštitutu sodobne zgodovine Nove univerze v Lisboni in pogodbeni predavatelj na Avtonomni univerzi v Barceloni. V zadnjih letih se je uveljavil kot eden izmed uglednejših italijanskih komentatorjev katalonske krize. Ne sodeluje samo z italijanskimi tiskanimi mediji, temveč tudi z revijami in časopisi v Španiji in Grčiji (MicroMega, Limes, CTXT, Epohi itd.) s članki o aktualni španski politiki . Skupaj z Enricom Ucelay-Da Calom in Arnauom Gonzàlezom i Vilalta je soavtor dela El proceso separatista en Cataluña. Análisis de un pasado reciente (2006–2017, Separatistični proces v Kataloniji. Analiza nedavne preteklosti.).

Katalonska kriza je v zadnjih letih doživela trenutke večje ali manjše zaostritve, nikoli pa ni povsem izginila z evropskega in predvsem španskega obzorja. Kakšne posledice je imela endemičnost te krize na vsakdanje življenje katalonske družbe, na odnose med tistimi, ki podpirajo, in tistimi, ki zavračajo neodvisnost?

Katalonska družba je močno razdeljena: resnično tvegamo nastanek globokega razkola. V nezanemarljivem številu družin ali med prijatelji se o politiki raje ne govori, da ne bi prišlo do sporov. To se dogaja tudi v svetu politike in na ravni civilne družbe. Če se pogovarjaš samo s tistimi, ki se strinjajo s tabo, je dialog nemogoč. Poleg tega so pravi verniki (»true believers«, opomba Š. Č.) enega ali drugega bloka prepričani, da razpolagajo z Resnico: kdor razmišlja drugače je nevernik. Če ne bomo prekinili s tako dinamiko, bo potrebnih več generacij, da bomo nadoknadili vse tisto, kar smo zgubili v zadnjih letih.

Gibanje za neodvisnost se je nedvomno izkazalo za izredno učinkovito pri mobiliziranju ljudi, saj je na ulice Barcelone in celotne Katalonije večkrat spravilo milijone ljudi. Kljub temu ne uživa plebiscitarne podpore: na katalonskih, državnih in evropskih volitvah je vedno dobilo okrog 50 % glasov, vedno na meji med relativno in absolutno večino glasov in poslancev: ali nam lahko opišeš različna stališča, ki se pojavljajo tako med strankami, ki podpirajo neodvisnost, kot med tistimi, ki se ji zoperstavljajo?

Enotnost pristašev neodvisnosti je propagandna izmišljotina, s katero naj bi prodrla ideja, da si vsa Katalonija želi neodvisnost, to pa ne drži: gibanje za neodvisnost ni nikoli dobilo 50 % glasov. Na državnih volitvah ni preseglo 39 %. Treba je tudi spomniti, da se dve glavni indipendentistični stranki, Junts per Catalunya (JxCAT) in Esquerra Republicana de Catalunya (ERC), bojujeta za prevlado in ta boj je zaznamoval in še zaznamuje katalonsko politiko. JxCAT, ki jo vodi Carles Puigdemont, v Belgiji od oktobra 2017, predstavlja katalonsko desnico: brani spor z Madridom in skuša uveljaviti idejo, da je Španija avtoritarna država, primerljiva s Turčijo, z namenom, da bi internacionalizirala katalonsko vprašanje. ERC, sicer levosredinska, je trenutno videti bolj pragmatična in torej bolj pripravljena na dialog, vendar je sužnja t.i. »chicken game« z JxCAT: obe stranki stopnjujeta igro, iz strahu, da bi razočarale svoji bazi in bi jih torej ožigosali kot izdajalce gibanja. Poleg njih obstajajo protikapitalisti CUP in združenja, predvsem Assemblea Nacional Catalana (ANC), z brezkompromisnimi stališči in podpirajo enostranski pristop. To bi pomenilo novi politični samomor in fuoco fatuo, saj je neodvisnost v tem trenutku nemogoča. Večina indipendentističnih voditeljev to ve in prizna v zasebnih pogovorih, a si ne upa tega izjaviti v javnosti. Dokler ne bodo tega storili, ne bo izhoda iz krize.

Stranke, ki se zoperstavljajo neodvisnosti, zagovarjajo več stališč: desnica, ki jo predstavljajo Partito Popular, Ciudadanos in zdaj tudi Vox, brani komisarsko upravo za nedoločen čas katalonske avtonomije ter eksemplarično kazen za indipendentistične voditelje, ki jim sodijo v Madridu. Socialisti predlagajo dialog, ki naj temelji na spoštovanju veljavne zakonodaje: Sanchezova vlada je v zadnjem letu poskusila pot zmanjševanja napetosti, tako da je zagovarjala boljše finansiranje Katalonije in reformo ustave v federalističnem duhu.

Obstaja pa tudi Unidas Podemos in municipalistične zaveze, kot je Barcelona en Comú Ade Colau, ki zagovarjajo večnacionalnost španske države in referendum po škotskem zgledu. Gre za pogumno stališče, ki pa je močno trpelo zaradi obstoječe polarizacije.

Celoten intervju izpod peresa Štefana Čoka v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.