Italijansko levosredinsko opozicijo je zdramil Matteo Renzi, ki je dejansko priznal politično smrt t.i. tretjega pola in napovedal vrnitev v levo sredino. Da tako zasnovana sredinska pot nima prihodnosti so sicer nakazale evropske in upravne volitve, kar po Renziju sedaj počasi priznava tudi Carlo Calenda.
V levi sredini si počasi utira pot prepričanje, da le kolikor toliko enotna opozicija lahko enakovredno kljubuje z desno sredino ter jo na volitvah premaga. Zadeva ni enostavna, a drugih poti ni, postavlja pa se cela vrsta vprašanj, ki so (še) brez odgovorov.
V aktualni opoziciji ostajajo ključni odnosi med DS in Gibanjem 5 zvezd, ki se izboljšujejo, a ne tako hitro, kot bi zahtevale politične razmere. Nedavne volitve so izpostavile vodilno vlogo DS in njene tajnice Elly Schlein, ki išče možnosti sobivanja z Giuseppejem Contejem in hkrati zmanjšati oblastniške »apetite« notranjih strankarskih struj. Čaka jo precej težka naloga.
Za presenečenje, a le do neke mere, je poskrbel Renzi. Politik iz Toskane se je v preteklosti kar nekajkrat uštel (npr. pri referendumu o ustavni reformi), treba pa mu je priznati politično spretnost. Renzi je slab strateg, a zelo dober taktik. Razumel je, da se z desno sredino nima kaj pogajati, kot je sprva mislil, zato je sedaj stopil v prvo vrsto referendumskega boja proti novim deželnim avtonomijam, ki jih Liga praktično vsiljuje svojim zaveznikom. Renzijevo vračanja tja, kjer se je politično rodil in uveljavil, povzroča precejšnje glavobole med volivci leve sredine in posebno njegove nekdanje stranke.