Dokler sta se dvigala dim in smrad iz železarne tam spodaj, si lahko rekel, da je Škedenj tržaška, predmestna delavska četrt, ki je bila nekoč vas, znana po kruhu. A če hlebce ponekod še pečejo, na delavstvo spominjajo le še simboli in fotografije v ljudskem domu Zore Perello.
Tam se je odvil pogovor z Alessandrom Radovinijem. Zanimiv sogovornik. Gasilec po poklicu. Borec v težkih kulturnih in političnih bitkah. Lep primer neslovenskega Tržačana, ki se je želel naučiti slovenščine.
Nekoč je v Škednju dišalo po kruhu in zaudarjalo po železu. Kakšen je vonj današnjega Škednja?
Ne diši kot enkrat, je pa ostal spomin na vonj. S pekarnami, ki so še tu, se spomniš, kako je dišal kruh, spomin na onesnažen zrak železarne pa se ohranja s prometom.
Se zaprtje železarne pozna?
Gotovo. Zrak je čistejši, ni prahu in plinov, zato gotovo opaziš razliko. Sprva smo se sicer spraševali, čemu naj pripišemo čistejši zrak in tišino, saj je zaprtje plavža sovpadalo z lockdownom.
Drži, da so se Škedenjci delili med zagovornike železarne in zagovornike njenega zaprtja?
Da. Vmes, kot nekakšna manjšina, so bili še tisti, ki so zagovarjali kompromisno rešitev.
Ste še član Stranke komunistične prenove, ki ste jo zastopali v rajonskem svetu?
Da, sem dejaven član.
Bi zato zase rekli, da ste komunist?
Gotovo, čeprav se spomnim, kaj je govoril stari Škedenjc, ki je bil dolgo v partiji ... Pravil je, da ni komunist, ampak da skuša biti komunist. Tudi jaz si prizadevam biti komunist.
Si potemtakem želite, da bi se družba povsem spremenila?
Družba, kakršna je današnja, ni dobra. Odpraviti bi bilo treba kapitalizem in patriarhat.
Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.