»Kaj Primorski dnevnik, Slovenci imate Piccolo«

Pred dnevi smo poročali, da tržaška občinska uprava svojo predšolsko ponudbo oglašuje v krajevnih medijih, ne pa v Primorskem dnevniku, kar predstavlja grobo in popolnoma neupravičeno diskriminacijo našega časopisa. Takšna diskriminacija ni prva, nanjo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v parlamentu opozarjal slovenski komunistični poslanec Albin Skerk.

Primorski dnevnik je v preteklosti redno objavljal odhode in prihode vlakov s tržaške in goriške železniške postaje, še prej tudi urnike vseh postaj v Furlaniji Julijski krajini. Na mejah med Italijo in Jugoslavijo je Založništvo tržaškega tiska brezplačno delilo turistom, ki so bili namenjeni v Istro in Dalmacijo, večjezični informativni bilten. V njem so turisti iz Nemčije, Avstrije in Italije vsakič dobili tudi urnike vlakov iz naše dežele.

Da železniško podjetje v FJK oglašuje v Piccolu in Messaggeru Venetu in ne v Primorskem dnevniku je poslanec Skerk nekajkrat ustno in pisno opozoril vodstvo železnic, ker ni dobil odgovora se je obrnil na ministrstvo za prevoze. Oktobra leta 1973 je poslansko vprašanje vložil ministru Luigiju Pretiju, ker se je diskriminacija Primorskega dnevnika nadaljevala se je tri leta pozneje Skerk obrnil še na Pretijevega naslednika Maria Martinellija.

Odgovor ministrov je bil v obeh primerih enak. Preti je pojasnil, da železnice oglašujejo le v dnevnikih, ki presegajo naklado dvajset tisoč izvodov. Tudi Martinelli se je izgovarjal na naklado. In ko mu je Skerk očital, da za Primorski dnevnik, kot za ostale časopise jezikovnih manjšin, ne morejo veljati ista pravila kot za dnevnike v italijanskem jeziku, mu je minister obljubil, da bo na to opozoril vodstvo železnic.