Včeraj je minilo 70 let, odkar so predstavniki Jugoslavije, Italije, Velike Britanije in ZDA v Londonu podpisali Londonski memorandum. Z njim je Jugoslavija dobila Istro in s tem svoji naslednici Sloveniji zagotovila dostop do morja, Italija je dobila Trst in tržaški Kras do Štivana.
Z Londonskim memorandumom je prenehala vojaška uprava v coni A in coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki je bilo ustanovljeno na podlagi Pariške mirovne pogodbe leta 1947. Jugoslavija in Italija sta z memorandumom potrdili obstoječo ozemeljsko delitev; italijanska civilna uprava se je tako razširila na cono A STO, jugoslovanska pa na cono B STO. Hkrati so se iz cone A umaknile britanske in ameriške vojaške enote. Londonski memorandum predstavlja pravno in politično podlago za Osimske sporazume, s katerimi so bila leta 1975 dokončno urejena mejna in ostala odprta vprašanja med Jugoslavijo in Italijo.
Sestavni del Londonskega memoranduma je tudi posebni statut, ki vzajemno zagotavlja narodne pravice manjšinam na območjih pod jugoslovansko oziroma italijansko suverenostjo, torej slovenski v Italiji ter italijanski v Jugoslaviji (danes večjezična območja Slovenije in Hrvaške). Statut je prvi mednarodnopravno obvezujoči dokument, ki je, sicer samo za tržaško pokrajino, uredil zaščito slovenske manjšine.