Vsi slovenski parlamentarke in parlamentarci so bili politični nasprotniki desnice, še posebej ko je bila v igri zaščita slovenske manjšine. V glavnem so bili Slovenci v Rimu tarča političnih kritik desničarjev, ki pa so v primeru Jelke Gerbec (1927-1996) prerasle v ostre medijske kampanje in v grobe osebne napade. Kvestura je senatorki v času najhujših na srečo le verbalnih napadov dodelila policijsko varstvo, dolgo časa so jo varovali aktivisti KPI, ki so včasih tudi čuvali njeno hišo v Barkovljah. KPI je organizirala »stražarske izmene«, pri katerih so, poleg članov partije, sodelovali tudi odborniki slovenskih organizacij in društev iz krogov SKGZ. Ob 20-letnici sprejetja zaščitnega zakona zgleda to zelo daleč, senatorka Gerbec je za svojo odločnost in doslednost za pravice Slovencev plačala zelo visok osebni davek.
Jelka Gerbec je bila v senat izvoljena trikrat (prvič leta 1976, nato še na volitvah leta 1979 in 1983) in je v vseh treh zakonodajnih dobah vložila zakonske predloge za zaščito manjšine, ki so bili zaradi takratnih političnih razmer neuspešni. Najhujši napad je slovenska parlamentarka doživela jeseni leta 1978, ko jo je Lista za Trst obtožila veleizdaje, v nekaterih člankih listarskega glasila La Voce libera pa so jo celo primerjali s Hitlerjem.