»Javier Milei je zmagal, ker je ponudil alternativo statusu quo«

Nedeljske predsedniške volitve v Argentini je z velikim zanimanjem spremljal tudi Samuele Mazzolini, mladi raziskovalec na področju političnih ved na Univerzi Ca’ Foscari v Benetkah. Trst je že pred leti zamenjal za Milan, svoje raziskovalno delo pa posveča ravno latinskoameriškim populizmom.

Kdo je Javier Milei in kaj v aktualnem argentinskem družbenem in političnem kontekstu predstavlja njegova zmaga s kar 11 odstotnimi točkami prednosti pred poražencem Sergiom Masso?

Javier Milei je klasični politični outsider, ki mu je s populistično retoriko in transgresivnim slogom uspelo zbrati visoko stopnjo konsenza, ki je bila še pred nekaj meseci nepredstavljiva. V njegovem volilnem programu se ne prepoznavajo vsi, ki so volili zanj, a to konec koncev niti ni pomembno: v nekaterih zgodovinskih prelomnicah je bolj kot sama vsebina pomembna sposobnost utelešenja alternative statusu quo. V tem smislu Milei pooseblja radikalni odziv na krizno situacijo – tako družbeno kot gospodarsko –, ki se vleče že leta. Progresivizem – Milei ga opisuje kot obliko etatizma z marksističnim predznakom, čigar edini smisel je rejenje družbenih parazitov, ki so popolnoma odvisni od subvencij ali pač politike, od tod diskurz proti kasti – iz tega scenarija izhaja povsem poražen.

Je mogoče reči, da je šlo pri drugem krogu predsedniških volitev za spopad med dvema vrstama populizma: peronizmom in t. i. »anarhokapitalizmom«, ki ga pooseblja Milei?

Pri Mileiu gre brez vsakega dvoma za populistični diskurz. Polarizacija prijatelj–sovražnik, sposobnost prevajanja vseh heterogenih napetosti, ki tlijo v državi, v ta binom, hujskaška retorika, ki jo uporablja vse od začetka svojega političnega udejstvovanja, ne nazadnje njegov vzkipljiv in izzivalen značaj nam omogočajo, da njegov slog označimo za popolnoma populističnega. K vsemu temu je dodal celo vrsto precej bizarnih domislic, ki so pripomogle k spektakularizaciji njegovih predlogov – od motorke, ki jo je vihtel med volilnimi shodi, do rock estetike, z zalizci in usnjeno jakno, ki jo je večkrat oblekel. Populizem uspeva ravno s triki, ki omogočajo takojšnjo identifikacijo z ljudskim elementom in vnašajo nered v dosedanje »trezno« razumevanje politike.

Na drugi strani je peronizem, ki je v preteklosti zagotovo kazal populističen obraz, a je tokrat bil na položaju obrambe institucij. Dejstvo je, da populizem ni fiksna kategorija, nek politični akter je lahko bolj ali manj populist ali pa »institucionalist«, pač odvisno od zgodovinskega trenutka.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku