»Izvejo, da rišem, in me vprašajo, aha, kaj pa si po poklicu?«

Prizorišče pogovora je bil balkon nad Barkovljami s širokim ponevihtnim pogledom na Tržaški zaliv. Zvočna kulisa so bili cviči galebov, ki so preletavali strehe nad Furlansko cesto. Zato se je težko znebiti vtisa, da ima stripar Romeo Toffanetti v svojem ateljeju, kjer je potekal intervju, idealne pogoje za umetniško ustvarjanje. No, tu pa tam je piskavo zalajala 12-letna Shiver, ki je družnikom Kowalskim glavna junakinja dogodivščin, ki so v slovenskem prevodu Eveline Umek ravno izšle pri Mladiki.

Datum in kraj rojstva sta v vašem primeru zanimiva tema. Zakaj ste se na začetku šestdesetih rodili v Argentini?

Stric mojega očeta je imel mizarsko delavnico v Mar del Plati. Očeta, ki tu ni našel službe, so zato posedli na vlak do Genove, kjer se je vkrcal na ladjo za Argentino.

Kdo ga je poslal v Argentino, njegovi starši?

Da. Imel je 15 let. Tam je spoznal mojo mamo, ki se je rodila v Argentini, vendar italijanskim staršem. Kmalu po mojem rojstvu, bilo je okrog leta 1966, se je oče odločil za povratek. Mislim, da je slutil, kaj se bo kmalu zatem zgodilo v Argentini. Prišli smo nazaj.

Kam?

V Cordenons pri Pordenonu.

Kaj vas je nato privedlo v Trst?

Vmes sem več let živel v Barcisu, kamor sem se umaknil po več letih bivanja v Pordenonu. Jezero in čudovita narava Barcisa sta čudovit kraj za ustvarjanje. Nato sem spoznal Beti (Tomsič, op. ur.), ki je delala v Trstu, najprej na deželi, zdaj pa na Rai. Ni mi bilo težko se preseliti, Trst je zaradi mešanice kultur in narodov fascinanten. Barcis mi je iz umetniška vidika veliko dal, a dozorel je čas za spremembo.

Od kod je v vaše žile prišla umetniška kri?

Moj oče je imel umetniško žilico. Iz pripovedi njegovih znank vem, da je bil v šoli najboljši pri risanju. Je pa pri 15 letih že delal v Argentini in ob vrnitvi v Italijo se je zaposlil pri Zanussiju. Ni bilo prilike, da bi risal. Bil pa je izjemno ustvarjalen. O božiču je pripravil animirane jaslice, v katerih sta se čudovito spajala tehnika in umetnost.

Kdaj vas je začel zanimati strip?

Pri šestih ali sedmih letih so me prevzele pustolovščine Texa Willerja in Zagorja.

Koliko svobode ima stripar pri risanju zgodbe, ki jo je napisal scenarist?

Jaz najpogosteje sodelujem z Bepijem Vigno, s katerim naju veže pravo prijateljstvo, saj razpravljava tudi o filmih, poeziji, književnosti ... On napiše scenarij in mi hkrati pusti prostor za kadre in oblikovne rešitve po mojem okusu. Recimo za zvezka La città del vento (Mesto vetra) in Check point 23 sem jaz predlagal, da se zgodba odvije v tako upodobljenem Trstu.

Kako pa sicer poteka timsko delo striparja in scenarista?

Scenarist pošlje scenarij in navede, kaj si želi v vsaki sličici.

Stripar nima besede pri razvoju zgodbe?

V glavnem ne.

Se vam dogaja, da zaradi predsodka do stripov in risanja nasploh naletite na začuden pogled, češ, pri vaših letih ... Kmalu jih bo 61, kajne?

Predsodek imajo ljudje, ki so, kako naj rečem, kulturno preprosti. Izvejo, da rišem, zato me potem vprašajo – aha, kaj pa si po poklicu ... A strip je danes uveljavljena oblika književnosti. Revija Time je med najboljše romane v angleškem jeziku zadnjih sto let uvrstil tudi strip Varuhi (Watchmen).

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.