Novozelandec Andrew Neal je v zadnjih sedmih letih spoznal že dobršen del sveta. Za različne odskočne in doskočne deske na potovanju si je izbral poučevanje. Diplomiral je iz mednarodnih odnosov s poudarkom na dvajsetem stoletju in se kmalu po zaključku fakultete kot učitelj odpravil najprej v Južno Korejo, nato pa za dve leti na Kitajsko, od tam v Republiko Somaliland (na območju Somalije), na Poljsko, se nato vrnil v Somaliland, zadnje leto pa preživlja v Trstu, kjer namerava ostati še vsaj eno leto. Tu poučuje na mednarodni šoli na Opčinah.
Iz Andrewa kar vrejo različne zgodbe in vse so izjemno zanimive, najin pogovor pa se je nekako najbolj osredotočil na njegovo afriško in kitajsko izkušnjo.
V katero državo vas je pot najprej peljala?
Februarja leta 2013 sem se za leto dni odpravil v Južno Korejo. Po enem letu sem se vrnil na Novo Zelandijo, si uredil vizum in se za dve leti odpravil na Kitajsko, natančneje v mesto Yangzhou.
Kako je Kitajska zapisana v vašem spominu?
Kitajsko bi opisal kot kaotično državo, v kateri se komunizem meša z budizmom in konfucijanstvom, ob tem pa postaja vse pomembnejši denar, dobiček. Pravzaprav bi Kitajsko opisal kot državo v krizi identitete. Državo z dolgo dinastično zgodovino, ki se je nenadoma »spreobrnila« v komunistično državo. Na Kitajskem ni demokracije, korupcija je vraščena v sistem in ni svobode govora. Aplikacij, kot so YouTube, Facebook in WhatsApp, na Kitajskem ni moč uporabljati. Imajo svoje različice teh aplikacij, ki pa jih skrbno nadzira vlada. Po neuradnih ocenah naj bi imela vlada zaposlenih približno dva milijona ljudi, katerih naloga je prebirati zapise državljanov na spletu.
Kitajce velikokrat predstavljajo kot narod, ki ogromno časa preživi na delovnem mestu. Na kakšen način se sproščajo?
Hrana je na Kitajskem izjemno okusna in poceni, zato si ljudje po dolgem delovniku radi privoščijo večerjo v restavraciji. Poleg tega veliko časa preživijo v mestnih parkih, ki so polni izvajalcev taj čija ali plesnih skupin. Na splošno bi rekel, da imajo Kitajci radi hrano, ples in glasbo, še predvsem klasično.
Celotni intervju preberite v sobotni številki Primorskega dnevnika.