Iz Ljubljane v Berlin, iz Berlina v Trst

S Petrom Šušnjarjem naju je povezal lanski prvi gost rubrike Novi zamejci, Matjaž Manček. Spoznala sva se na koncertu Etno Histerije v Barkovljah. Sledila sta pijača in klepet z njim in z Uršo v kavarni na tržaškem Drevoredu 20. septembra.

Peter in Urša Šušnjar sta stara enaintrideset let, oba sta visoko specializirana znanstvenika: ona je diplomirala iz biomedicine in doktorirala iz nevrobiologije, on pa je laserski fizik. Na skupni poti sta več kot desetletje, nekaj let ju veže tudi zakon. Po študiju v Ljubljani sta preživela skupaj tri leta v Berlinu, nakar sta se odločila za doktorat, ki ga je Peter opravljal v Ljubljani, Urša pa v Trstu, na Mednarodnem centru za biotehnologijo ICGEB na Padričah, kjer je danes tudi v službi.

Sprva je Urša živela s cimrom v Rojanu. Peter se je predvsem med vikendi pripeljal v Trst, dokler sta po enem letu stopila korak dlje in si skupaj kupila stanovanje v Ulici Piccardi. Okolje študentskega stanovanja je Urša oboževala, tako da sta skupaj najprej iskala stanovanje v Rojanu, a ker ga nista našla, sta izbrala drugače. Odločila sta se za nepremičnino, ki ni potrebovala prenove, saj italijanščine nista obvladala, okolja pa tudi nista poznala in bi se med gradbinci in obrtniki najbrž kretala neizkušeno. »V obnovo si niti nisva želela vlagati, ker sva imela občutek, da bi naju premočno zasidrala: midva pa sva si želela pustiti perspektivo prihodnosti odprto,« pravi Peter. Danes jima je vzdušje v bloku lučaj stran od tržaškega Kulturnega doma zelo prijetno. Sosedje iz južne Italije jima nosijo hrano, balkonsko življenje oz. pogovarjanje jima daje občutek domačnosti.

Peter prihaja iz Škofje Loke. Sprva je ohranil službo v Ljubljani in se je zato pol leta vozil v slovensko prestolnico. Koronakriza je spremenila razmere in je šest mesecev delal od doma. Medtem se jima je pridružila hčerkica Eva in Peter je izkoristil Uršin enoletni porodniški dopust; slovenska zakonodaja to omogoča. Peter je sprva skrbel za Evo, nato pa se je zaposlil na Sinhrotronu.

V Trstu jima gre odlično, pravita. »Nikoli se ne počutim osamljene, sva pa tudi še vedno navezana na Ljubljano,« pove Urša. »Oba imava veliki družini in ne preživiva niti polovico vikendov v Trstu,« jo dopolni Peter. Ljubljanski prijatelj je Uršo spravil v stik z Nežo Kravos, ta pa ju je povezala z drugimi tržaškimi Slovenci. Peter skoraj eno leto trenira košarko pri Bregu, Urša pa sodeluje z Radiem Trst A, mala Eva obiskuje jasli v Dijaškem domu.

Mreža njunih poznanstev se tako dosledno širi. Včasih zahajata v gledališče, na spletu prebirata Primorski dnevnik, Peter navija za naročnino. Naključja pa ju niso zaenkrat privedla do tesnejših stikov z Italijani.

Trenutno so jima pri srcu tržaški kraji, kamor zahajata s hčerko, kot sta park Vile Revoltella in vrt Vile Engelman, prej pa ju je pot marsikdaj zanesla na Trg Barbacan. Zelo jima je všeč šentjakobski trg, ker jima sporoča duha mestne četrti in mesta v malem. Peter je med porodniškim dopustom hodil skoraj dnevno na vsaj poldrugo uro dolge sprehode.

»V Berlinu sem pogrešala naključno srečevanje znancev, kar sem dobila v Trstu,« pravi Urša. Peter ji prikima in pristavi veselje ob vključevanju v mrežo skupnosti, kot je na primer dejstvo, da so spoznali dobrega vodovodarja s Tržaške, ki ga vedno znova pokličejo. »Slovenci v Trstu o sebi pravite, da ste razdeljena skupnost, a zdi se mi, da ste zelo povezana skupnost znotraj večje skupnosti in informacije se odlično širijo,« ugotavlja.

Čez desetletje se še vidita v Trstu. »V Berlinu ne moreš reči, da si zamudil priložnosti, ker jih je v velikih mestih ogromno, saj se vseskozi nekaj dogaja: življenje v Trstu je veliko manj stresno,« dodaja Peter.

»V mestih, kot je Trst, ostajajo nekatere stvari, ki v metropolah izginjajo, kot so na primer krojači, čevljarji, delikatese,« opaža Peter. »Tudi sodobni družbeni trendi se razlikujejo: v Berlinu se veliko govori o genderjih, vsak tretji je vegan, ljudje uporabljajo javni prevoz,« ga dopolni Urša. Petru se zdi, da ljudje v velikih mestih na valu sprememb po vsej sili zasledujejo nove trende, Trst pa ohranja svojo identiteto večkulturnosti, ki je naravna, a ni za vsako ceno. Ni pa vse idealno, saj so javni prevoz in kolesa po njunem mnenju premalo uporabljeni. Vtis imata skratka, da živita v zmerno konservativnem okolju brez pritiska trendov, kar jima ustreza, hkrati pa se na valu globalnih sprememb počasi uveljavljajo izboljšave.