Iz Doberdoba na Tajsko: Nimamo tople vode, včasih ni elektrike, med sloni pa smo srečni

Življenjska pot jo je iz materinega Prečnika in očetovega Doberdoba skozi Južno Afriko kljub še ne dopolnjenim 30 letom ponesla na sever Tajske, nedaleč od Mjanmara in Laosa. Kraševka Jasmin Laurencic se že več kot dve leti v južnoazijski državi ukvarja s sloni, to pa dela v etičnem zavetišču Kindred Spirit Elephant Sanctuary, živi pa v bistvu daleč od vsega. Njena vas v okrožju Na Klang šteje manj kot 250 prebivalcev, ki so večinoma pripadniki manjšine Karen, od Čjang Maja, največjega mesta na severu Tajske, pa je oddaljena kar štiri ure vožnje. Nima tople vode, elektrike včasih ni, kljub temu pa je srečna. Med polurnim pogovorom so namreč vseskozi izžarevale Jasminine energija, življenjskost, volja do novih izkušenj, in seveda ljubezen do narave, predvsem slonov.

Začnimo pri protagonistih, slonih. Kako se je porodila ljubezen do njih?

Leta 2011 sem bila na študijski izmenjavi v Južni Afriki, kjer sem živela pri družini, s katero sem obiskala narodni park Kruger. Prvič sem videla slone v naravi in tedaj se je ljubezen začela. Sicer sem nato študirala turizem, delala kot turistični predstavnik na Kefaloniji, bila sem animatorka na Bahamih in v Španiji. Nato je prišla pandemija in sem bila doma. Delala sem v vrtcih v Doberdobu, Romjanu, na Vrhu. Pošiljali so me tja, kamor so potrebovali. Tedaj pa sem si rekla, da si želim nekega projekta s sloni in ali se tega lotim, ali pa si tega ne bom upala več. Tako da sem marca 2022 šla kot prostovoljka na Tajsko, sprva za šest mesecev, kjer sem delala za neko drugo organizacijo. Nato pa sem spoznala Kerrie McCrea, soustanoviteljico etičnega zavetišča za slone Kindred Spirit, ki mi je ponudila službo, tako da se je tistih prvotnih šest mesecev že podaljšalo na več kot dve leti.

Lahko obrazložite, kaj dejansko pomeni etično zavetišče za slone?

Gre za kraj, v katerem so sloni prosti v naravi, mi pa jih opazujemo. Seveda sprejemamo tudi turiste, a za razliko od drugih »kampov« ali parkov, tu sloni ne pridejo v stik s človekom, ljudje jih ne božajo, umivajo in podobno. Tovrstne interakcije, ki jih nudijo v številnih parkih, lahko prinašajo slonu hude fizične in psihične posledice. To sicer velja za vse živali, ko nimajo možnosti, da se obnašajo svobodno oziroma naravno. Etično zavetišče naj bi izobraževalo javnost, kako je treba živalim zagotavljati najvišje možne življenjske standarde.

So sloni podvrženi izkoriščanju?

Tajska je država z največjim številom slonov v turistični industriji. Na Tajskem je več kot 300 domnevnih zavetišč, v številnih pa je mogoče slona tikati, jahati. Poleg tega v Aziji večkrat usmrtijo slonovo mater, zato da ji nato odvzamejo mladiča in ga vključijo v turistično industrijo. Dele slonov, kot so stopala ali koža, uporabljajo tudi za kitajsko medicino. V Afriki pa slone pobijajo zaradi slonovine.

Opravljate tudi raziskave o slonih?

Tako je. Trenutno v našem zavetišču potekajo tri raziskave. Študij o azijskih slonih je bistveno manj kot o afriških, saj jih je težje najti, ker živijo v gozdovih. V parku imamo sicer sedem slonov, potem ko se je junija lani rodil »malček«. Štirje so samci, tri pa samice, one pa so glavne, saj pri slonih velja matriarhalna družba. Da jih sploh najdemo, moramo vsak dan prehoditi veliko kilometrov in premagati kar nekaj metrov višinske razlike po gozdovih. Opravili pa smo zelo zanimivo raziskavo, v kateri smo ugotovili, da sloni jedo več kot 160 različnih rastlin. V turističnih zavetiščih pa jim ljudje dajejo samo banane in sladkorni trs. To je problematično, saj je npr. sadje zelo sladko. Če slon vsak dan je banane, je kot, da bi človek vsak dan jedel sladkarije, kar seveda ni dobro. Ostala zavetišča skušamo s takimi študijami spodbujati, naj bodo torej pozorna pri prehrani slonov.

Ste edina tujka, ki dela v tem zavetišču?

Ne. Dejansko smo tu sami tujci. Soustanoviteljica tega projekta Kerrie je iz Severne Irske, edini domačin pa je njen mož in soustanovitelj Sombat Wheeraqwandee. Nato smo še jaz, Španka in Irka.

Pretežno ženska ekipa, tako kot pri »matriarhalnih« slonih.

Tako je. Zaradi tega je vse tudi zelo lepo organizirano (smeh).

Preidiva na vaše življenje. Zdi se mi, da ste kar oddaljeni od civilizacije.

Tako je. Tople vode ni. Voda ne teče po ceveh, tako da se tuširamo s posodami. Elektriko imamo, a se lahko zgodi, da zmanjka, lahko za nekaj dni, lahko tudi za kak teden. Riž jemo tako za kosilo kot za večerjo, čez celo leto. Jemo meso, jajca. Veliko je zelenjave, a je vedno kuhana. Zdaj bi mi prav teknila skleda solate. Hrana je zelo enostavna, tako da ko gremo v Čjang Maj, izkoristimo priložnost, da pojemo kake burgerje ali kako pico. Življenje je res preprosto, a je zelo lepo. Vidiš, da ne potrebuješ dosti, da si vesel. To, kar imamo, je čisto zadosti. Še preveč je.

Prebivate v vasici, kjer živi manjšina Karen. Kako se sporazumevate?

Gre za manjšino, ki je med državljansko vojno pobegnila iz Mjanmara in prišla sem. Govorijo jezik karen. Ni zelo kompliciran, tako da sem se nekaj jezika že naučila, da se lahko pogovarjam. Sicer jezik karen znajo pisati in brati le starejši, mlajši ga samo govorijo. V šolah se namreč učijo tajščino.

Ali obvladate tudi tajščino?

Ne. Tajščina je preveč komplicirana.

Najbrž kaj pogrešate iz naših krajev?

Hrano. Zdaj bi gotovo pojedla pašto, ki jo skuha nona. Pogrešam pa tudi morje, saj smo na severu Tajske, obala pa je zelo oddaljena. Kdor je s Krasa, pa je navajen na morje. Sicer sem zdaj nekaj več kot dve leti tu, pogodbo imam do aprila 2025 in ne vem, ali se bom vrnila domov ali bom šla kam drugam ali bom ostala. Težko bi mi bilo zapustiti te kraje. Tu živim svoje sanje in se mi sploh ne mudi.