Iz Aucklanda v Nemčijo prej kot iz Frankfurta v Trst

Koronačas je tudi obdobje, ko so se številni delovni migranti in študentje iz celega sveta množično vračali domov. Podlonjerski vinar Gabrijel Cernigoi se že nekaj let proti koncu zime odpravlja na drugo polovico zemeljske poloble. Bolj natančno na Novo Zelandijo, kjer pomaga kot sezonski delavec pri tamkajšnji trgatvi. »Iz Italije sem odpotoval 8. marca, ko so v Italiji uvajali stroge zdravstvene ukrepe. Potnike iz severne Italije je na Novi Zelandiji čakala dvotedenska karantena. Jaz sem se ji izognil, ker sem odletel iz švicarskega Züricha, kjer so mi sicer precej težili in me sprva sploh niso pustili na letalo,« se spominja 34-letni Cernigoi, ki je moral po vrnitvi v Italijo v obvezno dvotedensko karanteno.

Na Novo Zelandijo ste prispeli, ko so pri nas že uvedli prve zajezitvene ukrepe. Kdaj je novozelandska vlada odredila tako imenovani »lockdown«?

Dva tedna ni bilo težav. V drugi polovici marca pa se je novozelandska vlada odločila za popolno zaprtje. Sklicali so alarm četrte stopnje, ki je najvišji. Prosto so se premikali le uslužbenci, ki delujejo v tako imenovanih nujnih sektorjih: trgovine, bencinske črpalke, lekarne in mednje smo spadali tudi mi, saj je vinarstvo na Novi Zelandiji izjemno pomemben sektor, ki prinaša v državne blagajne dve milijardi dolarjev letno. Sicer bodo tudi novozelandski vinarji občutili težave, saj letos ne bodo računali na sezonske delavce, ki običajno v tem času prihajajo s tihomorskih otokov. Zmanjkala jim je delovna sila.

Ali je bilo popolno zaprtje tako strogo kot v Italiji?

Ne. Lahko si šel na sprehod, na rekreacijo in tako dalje. Mi smo vseeno delali v vinogradih. Razdeljeni smo bili po ekipah: če bi eden zbolel, bi samo izolirani ekipo, ne pa vseh zaposlenih.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.