»Italijani so se obnašali kot zmagovalci, čeprav so bili poraženci«

»Do padca fašizma je bilo v Italiji 45 milijonov fašistov, dan pozneje je bilo 45 milijonov antifašistov. Mi ni znano, da bi imela Italija 90 milijonov prebivalcev,« je ob neki priložnosti dejal Winston Churchill. Njegov stavek zveni precej cinično in žaljivo do antifašistov, a realistično odraža stanje duha v državi, ki je bila v drugi vojni poraženka, njen povojni vodilni razred pa se je v marsičem obnašal kot zmagovalec.

Ne samo, da je novonastala republika fašizem skušala pometati pod preprogo, a ni nikoli resno obračunala z njim. Dogajalo se je nasprotno. Mnogi visoki državni uradniki, ki so prisegli zvestobo Benitu Mussoliniju in izvajali njegovo nasilno politiko, so po 25. aprilu 1945 stopili na stran nove oblasti. Med njimi tudi tisti, ki so jih v od Italije okupiranih državah proglasili za vojne zločince, doma pa nikoli sodili, kaj šele obsodili.

Churchillov znameniti stavek si je zgodovinar Gianni Oliva izposodil za naslov knjige 45 milioni di antifascisti (45 milijonov antifašistov), ki je izšla pri založbi Mondadori (218 strani, 21 evrov). V njej avtor, ki je pred leti napisal knjigo o fojbah, predstavlja številne primere, ki utemeljujejo njegovo tezo, da je bil prehod iz fašizma v antifašizem zelo mehek in da na mnogih področjih ga sploh ni bilo. Knjigo je Oliva predstavil na letošnji goriški prireditvi èStoria.

Zgodovinar v knjigi namenja veliko pozornost fojbam in to predvsem v luči povojnih dogajanj. O fojbah se je govorilo in jih izkoriščalo politične ter volilne namene predvsem v naših krajih, drugod po Italiji je bil ta pojav skoraj nepoznan. Paradoks je, da je s fojbami vihtela zlasti stranka MSI, dedinja fašističnega režima, ki je kriv zanje.