Grozljivi trenutki niso bili zaman, naposled sva veliko dala otrokom

Intervju z Walterjem Grudino se je zasukal v nepričakovano smer. Težko otroštvo, dolgo tleča travma in ob lastni bolečini še težave in smrt žene Paole Bertolini Grudina. Vse to je ilustrator in grafični oblikovalec, petkratni oče in petkratni dedek, prebredel in uspešno predelal.

Pogovor naj bi se sicer po prvotnem načrtu vrtel okrog njegove kreacije – simpatičnega Packa, ki skozi revijo Pastirček povzroči, da celi razredi prasnejo v smeh. A čim je Grudina priznal, da ga je bilo včasih sram brati Packove stripe pred ljudmi, se je prelomilo ...

Zakaj vas je bilo sram?

Izhajam iz otroštva, ki je bilo izredno težko. Bil sem zelo zadržan, sramežljive narave in dolgo je bilo zame nepojmljivo, da bi stopil v razred in govoril, recimo, višješolcem. To sem zmogel, ko se je v meni zgodilo nekaj tako močnega, da se mi je v enem jutru obrnil svet.

Kaj se je zgodilo?

Bil sem že oče petih otrok. Začel sem jokati, trajalo je šest ur. Tako je bilo boleče, da nisem mogel dihati, zvivala so se mi usta, telo. Žena bi lahko poklicala rešilec, a je bila pogumna in me obdržala doma. Prišlo je na dan vse ... V meni je bil ranjen otrok.

Če ni preveč osebno, bi opisali svoje otroštvo?

Kamorkoli sem vabljen, zmeraj rad povem svojo zgodbo in zakaj sem začel ilustrirati. Rodil sem se v okolju, v katerem se noben otrok ne bi želel roditi. Prva leta življenja sem preživel v gostilni. Prve besede, ki sem jih slišal, so bile kletvice. Živeli smo brez zasebnosti. Nismo imeli niti lastne kopalnice, posluževali smo se stranišča v gostilni.

Kje je bilo to?

V Trstu. Pri treh letih je nenadoma umrl oče. Mama je ostala sama, ni me mogla več držati pri sebi, zato sem dve leti preživel daleč od doma. V bistvu sem takrat izgubil očeta in mamo. K mami sem se vrnil pri šestem letu, ko sem začel obiskovati šolo. A tisto čustveno luknjo, ki je nastala v tistem obdobju, nosim še vedno v sebi. Soočam se z njo.

Niste je zmogli zakrpati?

Saj se je ne da. A ta luknja mi je dala tudi veliko dobrega, recimo nadpovprečno občutljivost, umetniško dušo. Čim sem kot veroučitelj vstopil v razred, sem z enim pogledom začutil otroke in oni mene, da so hitro prišli k meni in me objeli. Začutili so, da so pri meni varni ... Veste, moja hčerka je postala psihoterapevt, kar verjetno ni slučaj ... Ta najina zgodba je pač zelo težka, a lepa.

Mislite na vas in ženo?

Da. Tudi žena je bila ranjen otrok. Šest mesecev po tem, ko sem se jaz uspel razjokati, je tudi iz njenega telesa privrela vsa bolečina njene hude otroške travme. Ta pa ni za javnost. Ta zgodba ima seveda grozljive trenutke, a glede na to, kako je bilo vse zrežirano, lahko rečem, da je bila ta najina boleča prtljaga izredno dragocena. Imela je smisel, ker sva potem veliko dala otrokom. Iz zaprte školjke je nastal biser.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.