Gorski Karabah: zemlja, vera in kri

V Zakavkazju je orožje vsaj za trenutek utihnilo. Po več kot šestih tednih krvavih spopadov so se azerbajdžanske sile ustavile pred vrati Stepanakerta, glavnega mesta Gorskega Karabaha ali samooklicane republike Arcah, kot so jo poimenovali Armenci. V skladu s prekinitvijo ognja, ki so jo podpisali pred kratkim, je Armenija začela Azerbajdžanu predajati ozemlja, ki jih je zasedla pred več kot četrt stoletja. Do 25. novembra bodo Bakuju vrnili prvo od sedmih regij, Kelbadžarski rajon, kjer so sicer do devetdesetih let prejšnjega stoletja v veliki večini živeli Azerbajdžanci. Zdaj pa iz Karvačarja, kakor temu območju pravijo po armensko, bežijo Armenci, ki so pred odhodom zažgali svoje domove.

Iz Gorskega Karabaha se je pred kratkim vrnil v Italijo 55-letni novinar in fotoreporter Roberto Travan, ki je iz Zakavkazju poročal predvsem o začetnem delu armensko-azerbajdžanskega konflikta. »Ko so čete iz Bakuja začele z obstreljevanjem obmejnega območja, sem bil v Stepanakertu, kjer smo se vsaj na začetku počutili varne. Prebivalci glavnega mesta so bili na to vajeni. Poročila s fronte, ki je od prestolnice oddaljena okrog trideset kilometrov, so bila iz dneva v dan vse bolj dramatična. Azerbajdžanske bombe so začele padati na glavno mesto. Rakete BM-30 Smerč ruske izdelave so nad mesto švigale dan in noč. Najbolj smrtonosna so bila brezpilotna letala (droni) bayraktar TB2, ki jih je Azerbajdžan odkupil od Turčije. Dronov sploh ne slišiš in armenske sile proti njim niso imele protiorožja. Nekateri modeli teh brezpilotnih letal, ko porabijo vso orožje, zaključijo vojno misijo tako, da se tudi sami raztreščijo v cilj. Neke vrste novodobni kamikaze. Bilo je grozno. Armenski vojaki so umirali še preden so se iz vojašnic napotili proti kamionom ali tankom. Sploh niso uspeli priti do fronte,« je pripovedoval Travan.

Celoten intervju in avtorske fotografije si lahko preberete in ogledate v današnji (četrtkovi) izdaji Primorskega dnevnika.