»Fizično praznino so zapolnili«

V Trstu rojeni Claudio Cassetti že več desetletij živi v Berlinu, kjer dela tudi kot vodič. Za sabo ima večdesetletne izkušnje, v Berlinu je sprejel veliko skupin, jim predstavil kompleksnost in čar nemške prestolnice, njenega zapletenega 20. stoletja: dve svetovni vojni, nacizem, holokavst, hladna vojna in zid, ki je padel pred natanko 30 leti. Med njimi so bile zlasti šolske skupine – Cassetti (www.senzarete.de) bo letos po Berlinu pospremil tudi skupino dijakov šole iz Furlanije - Julijske krajine v sklopu projekta, ki ga je oblikovalo goriško združenje 47-04.

Kako ste prišli v Berlin?

V daljnih osemdesetih letih, a z istimi motivacijami, ki jih imajo mladi, ki se danes selijo v to mesto: tu je več priložnosti za mlade, za tiste, ki si ne želijo stalne službe, ki ljubijo inovacijo in se želijo preizkusiti.

Katere so glavne značilnosti vašega vsakdanjega dela?

Delam kot vodič in učitelj predvsem na področju zgodovine dvajsetega stoletja in njenih učinkov na sedanjost. Te tematike v Nemčiji označujejo kot politische Bildung (dobesedno politično izobraževanje), to je v bistvu državljanska vzgoja.

Zid je verjetno tisti zgodovinski objekt, ki ga kolektivni imaginarij najpogosteje povezuje z mestom Berlin: kaj je še ostalo od tega zidu?

Veliko (fizično) praznino zidu in drugih ran, ki jih je pustila druga svetovna vojna, so v glavnem zapolnili, z nekaterimi pomembnimi izjemami, kot je na primer območje okoli Televizijskega stolpa (Fernseheturm) in Rdečega županstva (Rotes Rathaus). Večja praznina, ki jo ustvarjajo dvomi in vprašanja po dozdevnem koncu velikih ideologij, pa se verjetno poglablja. Zaradi tega bo zanimivo ugotoviti, kaj bodo v prihodnje postali in sporočali kraji, kot so House of One, območje bivšega letališča Tempelhof in montažne zgradbe v Marzahn-Hellersdorf.

Kako reagirajo skupine, predvsem dijaki, ko pridejo do zidu? Koliko zavesti je o zgodovinskem obdobju, ko je bilo mesto ločeno, o vzrokih za njegovo gradnjo in ozračju, ki ga je bilo zaznati v mestu v pričakovanju na njegov padec?

Pri dijakih lahko še vedno zaznaš kakšno družinsko izkušnjo in povezavo z zidom in hladno vojno, to pomaga v primerjavi z dogodki iz druge svetovne vojne in šoo, ki so vedno bolj oddaljeni. Dijaki pa se – ravno tako oz. v še večji meri kot odrasli – težko prebijejo čez očarljivo dimenzijo groznega in krutega (tudi na račun življenj, ki jih je uničil zid, ali so se odvijala v ozračju sumov in strahu) in torej težko razumejo vzroke teh konfliktov. Vsi se nagibajo k temu, da je šlo za konflikt med manjšinami fanatikov, podkupljencev, nasilnežev in hinavcev, ki so hoteli na eni in drugi strani braniti svojo oblast. Večini ljudi prepustijo vlogo žrtev. V resnici je to bil konflikt med različnimi možnimi odgovori na probleme, s katerimi se še danes soočamo, in v katerem so – tudi v diktaturi – posamezniki, tudi kdor se je izogibal dogajanju, tudi »žrtve«, pogosto imeli možnost izbire, prevzemanja odgovornosti in svobode.

Evropa se v teh dneh spominja tridesete obletnice padca tistega zidu. Koliko se je o tem razpravljalo v mestu? Je razprava ostala na nivoju uradnih komemoracij ali padec zidu Berlinčani še vedno občutijo v svojem vsakdanjem življenju?

Skoraj četrtina prebivalcev takratne »komunistične« Nemčije glasuje za Alternative für Deutschland, stranko, ki je sorodna italijanski Ligi; številni na vzhodu (ne le nostalgiki temveč tudi žrtve režima) trdijo, da bi Vzhodna Nemčija še obstajala, če bi prebivalcem omogočila svobodno premikanje. To in številna druga dejstva in izjave dajejo misliti, da je razprava o tem, kako in zakaj je propadla vzhodna Nemčija, danes še bolj kontroverzna kot v preteklosti. Odprta vprašanja se množijo in zdi se, da se tako v Nemčiji kot v Evropi širi skrb vzbujajoče mišljenje, da je mogoče demokracijo ločiti od upanja v gospodarsko blaginjo, mobilnosti blaga in ljudi.

Več vsebin v sobotni posebni prilogi Primorskega dnevnika ob obletnici padca Berlinskega zidu.