Vojna je v življenje Hermana Janeža usodno zarezala 29. julija 1942, ko so italijanski vojaki požgali njegovo rojstno vas Stari Kot in sosednje kraje na slovenskem in hrvaškem bregu Čabranke. Požigi in racije civilnega prebivalstva so sodili v t.i. Roško ofenzivo, po kateri so glavnino tamkajšnjih prebivalcev internirali na Rab. »Fašisti so me prikrajšali za otroštvo«, pravi.
V transportu za taborišče sta bila tudi njegov oče in stari oče ter očetova sestra Anica. Herman je imel takrat sedem let. Februarja leta 1941 je v ljubljanski bolnišnici umrla njegova mama. Konec vojne je dočakal kot sirota, saj sta na Rabu umrla njegov oče in dedek. Na Rabu, kjer je bilo interniranih več kot 1500 otrok (sto jih je tam umrlo) je bil do decembra 1942, ko je bil skupaj s teto Anico premeščen v Gonars. Tam je 8. septembra 1943 pričakal kapitulacijo Italije in nato prepešačil do doma.
Herman, ki o tem vodi točno statistiko, je nekdanje taborišče v Kamporju doslej obiskal kar 70-krat, 37-krat ga je spremljal sin Herman Janež mlajši. Od očeta je prevzel predsedstvo taboriščnega odbora Rab-Gonars. Svojo trpko zgodbo je danes 88-letni nekdanji taboriščnik povedal že neštetokrat in jo s sinovo pomočjo rade volje obnovil za Primorski dnevnik.
Na Rabu bo danes popoldne spominska prireditev ob 80-letnici zaprtja taborišča, na kateri bosta slavnostna govornika slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in hrvaški predsednik Zoran Milanović.