»Edini koncert v zamejstvu, v Dolini, je bila izjemno lepa izkušnja«

Čez dan Tone Kregar sedi v direktorski pisarni celjskega Muzeja novejše zgodovine, zvečer pa se prelevi v rock pevca.

V Italiji je nepredstavljivo, da bi nekdo čez dan vodil zgodovinski muzej in zvečer pel v enem najbolj znanih bendov v državi ...

Verjamem, da je ta kombinacija v Italiji absurdna, a nenavadna je tudi v Sloveniji. Je pa očitno mogoča.

Ni morda nujna, ko pa je v dvomilijonski Sloveniji težko živeti izključno od glasbe?

Mi2 ima po 27 letih nastopanja že takšno frekvenco koncertov, da bi mogoče lahko živel samo od glasbe tako kot – bolj ali manj – polovica članov našega benda. A nisem želel zapustiti tega, za kar sem se izšolal in kar imam rad. Trenutno tudi vodim zahteven projekt prostorske in vsebinske širitve muzeja, ki ga moram dokončati. Pa naj odgovorim še na podvprašanje, ki ga sicer niste postavili: da, včasih je oboje res težko usklajevati.

Ste se kdaj ustrašili izgorelosti?

Sem. Zadnjih deset let sem bil stalno nekje na robu, a obe dejavnosti me vendarle izpolnjujeta. Zelo blagodejno je po napornem tednu v službi oditi na koncert, se sprostiti, preklopiti, pa čeprav je tudi muziciranje zahtevno in odgovorno delo. Vse večji problem sicer postaja regeneracija, zlasti v pomladnih mesecih, ko je koncertna sezona na višku in imamo po dva koncerta na vikend. Zelo organiziran moraš biti in verjeti v to, kar počneš.

Tudi družina verjetno terja svoje ...

Hčerka je zdaj gimnazijka in me ne potrebuje več v tolikšni meri, kot ko je bila še majhna. A seveda pridejo letargični in apatični momenti, ko se vprašaš, mi je to res treba, kje se bodo pokazale posledice vsega tega ... A zaenkrat še uspevam, vprašanje pa je, kako dolgo še bom.

Pozna se, da se spreminjate. Mi2 je nekoč opeval poletne romance v toplicah (Pojdi z menoj v toplice), na zadnji plošči pa ste nagovorili smrt (Počasi Matilda) ...

Res je (se zasmeje). Izvajamo avtorsko glasbo, vse naše skladbe izvirajo iz naših izkušenj in našega opazovanja družbe okoli nas. Če pišeš o svojih izkušnjah, so te pri petdesetih normalno drugačne kot prej.

Ko ste bili stari 20 let, se je Slovenija osamosvojila. Kje ste bili med desetdnevno vojno?

Jeseni 1990 sem se vrnil iz JLA kot nabornik. Ravno v tistem času, ko je potekala vojna, sem se pripravljal na sprejemne izpite študija zgodovine in imel zlomljeno ključnico zaradi padca s kolesom. Bil sem doma v Rogatcu. Pri meni sta se skrivala dva prijatelja, ki sta pobegnila iz JLA. Med njima je bil moj prijatelj in sočlan v skupini Mi2 Jernej Dirnbek – Dimek. To so bili v vseh pogledih zanimivi časi.

Vaše raziskovalno ukvarjanje s srednjeevropskim prostorom vas je povezalo s tržaškim zgodovinarjem Borutom Klabjanom. Nekoč je po radiu namignil na vajino menda kar vedro potovanje v Bratislavo ...

Z Borutom nisva študirala skupaj, saj je on nekaj let mlajši. Sem pa zelo hitro izvedel, da se nekdo ukvarja s Čehi podobno kot se jaz s Slovaki. In res, prvič sva se spoznala takrat, ko sva v Bratislavi predstavljala svoji knjigi. Zraven je bil tudi Goran Čuk iz Doline.

On je zdaj podžupan.

Vem. V Bratislavi smo preživeli lep vikend in kasneje sta ravno Borut in Goran »zakrivila« oz. sta zaslužna za velik privilegij, da sva z Jernejem edinkrat nastopila v zamejstvu, v Dolini. To je bila izjemno lepa izkušnja. Nastopila sva pred občinstvom, ki niti ni poznalo večine naših pesmi niti štajerskega dialekta. Zelo prijetno je, ko se ljudje kljub lokalnim, regionalnim razlikam hitro najdemo in drug drugega razumemo, podobno kot sem se jaz hitro zaljubil v Iztoka Mlakarja.

Mnoge bralce Primorskega dnevnika zanimajo tudi jezikovna vprašanja. Zakaj so pesmi skupine Mi2 v knjižnem jeziku, ko pa se mnoge druge slovenske skupine, recimo Big Foot Mama, odločijo za ljubljanščino ali narečje?

Moram vas dopolniti. Pri Mi2 smo začeli ustvarjati glasbo v maternem jeziku, kar ne pomeni v knjižni slovenščini, ampak v našem dialektu in generacijskem slengu našega okolja. To smo storili, ker se v jeziku, v katerem čutiš, najlažje izražaš, a tudi ker smo želeli dokazati, da jezik rokenrola ni samo tisti, ki ga govorijo v urbanem, ljubljanskem okolju.

A vse vaše zadnje pesmi so v standardni slovenščini.

To drži. Postopoma smo se začeli nagibati k bolj knjižnemu jeziku, kar ni bil pragmatizem, ampak naravna posledica tega, da ko človek dozoreva, se tudi tematika njegovih pesmi spremeni. Nekatere vsebine so absolutno primernejše za knjižni jezik. Te vsebine so že več kot desetletje v ospredju. Čeprav še vedno radi uporabimo kakšno narečno besedo ali izraz.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.