Iztok Mirošič* je izkušen diplomat in je bil v letih 2010–2015 slovenski veleposlanik v Italiji. Njegovo pričevanje govori o prizadevanjih slovenske diplomacije za sožitje ob slovensko-italijanski meji in za krepitev dobrososedskih odnosov med državama. Govori pa tudi o tem, da je vlogo v tem dolgotrajnem procesu odigravala slovenska manjšina v Italiji. Razplet vprašanja vrnitve tržaškega Narodnega doma veleposlaniku pritrjuje. (ide)
Prolog
»Kam pa greva zdaj?« je Ivana Rožanc, doma iz Lokve, vprašala svojo prijateljico, s katero se je sprehajala po »Trgu enotnosti« v Trstu. Namesto pričakovanega odgovora je na svojem mehkem in nežnem dekliškem obrazu začutila močan udarec trde pesti, ki ji je tako močno zasukal glavo, da se je opotekla, izgubila ravnotežje in obležala na tleh, tlakovanih s kamnom.
»Sciava, qui si parla soltanto italiano,« je v boleči omami slišala vreščeči glas italijanskega škvadrista v črni srajci, medtem ko si je z ustnic in nosu brisala kri. Za hip je pozabila, da domačega jezika ne sme uporabljati. Da mora, kot oseba nižjega slovanskega porekla, govoriti zgolj jezik superiornega italijanskega gospodarja. Sploh pa, saj se vendar piše Rossani in ne več Rožanc.
Slovenski Narodni dom v Trstu je pogorel že pred leti.
*Prispevek je v skladu z 39. členom Ustave Republike Slovenije osebno mnenje avtorja in v ničemer ne izraža ali odraža mnenja, stališča ali uradne informacije institucije, v kateri je zaposlen avtor oz. Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.