»Celo življenje se peljem gor pa dol«

Slovenec iz Bele Peči, geograf in profesor na tržaški univerzi Igor Jelen pravi, da so vlaki njegova počitniška hiša, vikendica. Najlažje se je bilo zato dobiti na tržaški železniški postaji, kjer se je odvil klepet o gojenju slovenščine tam, kjer je najbolj ogrožena. O večjezičnem pouku v Kanalski dolini. In o zagrizenih nonotih.

Zakaj pravite, da je vlak vaš vikend?

To je moja usoda. Celo življenje se peljem gor pa dol. Živim v občini Trbiž, na belopeški planoti. To je tik ob meji, pravzaprav tromeji, spadamo pod rateško faro. Službo pa sem dobil v Trstu, kjer sem prej tudi študiral. Vmes sem bil kratek čas po svetu.

Ste kdaj razmišljali, da bi si dom ustvarili v Trstu, namesto da bi se neprestano vozili »gor pa dol«?

Če je treba, lahko prespim v Trstu. Sestra ima stanovanje v Rojanu. Tudi ko sem bil študent, sem živel v Ulici Rossetti pri teti Bredi. To bi bila Breda Budal, hčerka pisatelja Andreja Budala. Imela je krasno hišo, polno knjig. Pri njej smo živeli jaz in moji sestri, a tudi drugi študenti iz Furlanije. Bila je odprta hiša.

No, kje se počutite najbolj doma?

V Beli Peči, na planoti pri Belopeških jezerih. Planina ob drugem jezeru je v enakem razmerju, petdeset–petdeset, razdeljena med Belo Pečjo in Ratečami. Vmes je vrsta smrek. To je dragoceno območje, ker ima veliko vode in travnik, zato tudi živino, ki daje mleko in sir. Tudi konji so tam, lipicanci. Na naši planoti je pet kmetij in zelo zanimivo je, da na vsaki živimo potomci izvirnih družin. To je zelo redek, morda edini primer v zamejstvu.

Zanimivo je tudi to, da lepo govorite slovensko, čeprav v Kanalski dolini ni bilo slovenskih šol.

Pravzaprav je kratko obdobje proti koncu 19. stoletja obstajala utrakvistična šola. V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so v Žabnicah svojo šolo imele slovenske sestre. Še so živi nekateri, ki so jo obiskovali in zelo lepo govorijo slovensko.

A vi možnosti obiskovanja slovenske šole niste imeli.

Res je. Meja med Italijo in Jugoslavijo je bila prava meja, zato smo najbližjo slovensko šolo imeli šele v Gorici. Tudi moja mama se je šolala v Gorici, kjer je v dijaškem domu spoznala mojega očeta iz Doberdoba.

Zakaj sta oče in mama izbrala, da bosta živela v Beli Peči?

Iz praktičnih družinskih razlogov. Umrla je moja stara mama in moja strica, brata moje mame, sta bila še majhna. Oče, ki je bil profesor telesne vzgoje, je dobil službo na Trbižu.

Kako je vašemu očetu in mami uspelo ohraniti slovenščino v družini?

Vseeno smo zrasli v slovenskem miljeju. Župnik v Beli Peči je izvedel in mi povedal, da je bil moj stari oče, Vinko ali Vincenc, pri oblasteh zapisan kot »attentatore allo Stato italiano« (grožnja za italijansko državo). Raje je pozdravljal po francosko kot pa po italijansko. Tudi teta, stric, bratranci, vsi v naši družini so zmeraj govorili slovensko. Starši so včasih celo preveč vztrajali s slovenščino. Rekli so na primer: ne odgovorim ti, dokler ne vprašaš lepo po slovensko.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.