Sredi soparnega jutra v kriški šoli ni bilo niti hišnika. Samo učiteljico si srečal. To, ki so ji junija kolegice in učenci zaželeli vse dobro v »penziji« po 42 letih poučevanja. Olga Tavčar se pač ne namerava posloviti od šolstva, ne da bi do konca opravila naloge, ki si jo je zadala ... Namig: pogovor je potekal v razmetani knjižnici.
Vaša sestra je kardiologinja, brat novinar. Zakaj ste vi učiteljica?
Oče je bil učitelj in ravnatelj, mama ni nikoli učila, je pa obiskovala učiteljišče, teta je učila ... Skratka, izhajam iz učiteljske družine in sem si vedno želela postati učiteljica. Po maturi sem sicer nameravala študirati matematiko, a ravno takrat se je pri nas v Devinu upokojil župnik. Na škofiji so iskali nekoga, ki bi ga nadomestil.
Pri učenju verouka?
Da. Vprašali so mojo sestro in mojega brata, a ju ni zanimalo. Tako sem se ponudila jaz.
Zato ste poklicno pot začeli kot veroučiteljica?
Da, devet let sem poučevala verouk. Medtem sem končala teološki tečaj s katehetsko specializacijo v Novi Gorici, se nato vpisala na pedagoško fakulteto v Trstu in potem na inštitut verske resnice v Vidmu. Po konkordatu med Cerkvijo in državo leta 1984 je bilo rečeno, da bo ta študij enakovreden diplomi iz filozofije, kar se nato ni zgodilo. Se je pa zgodilo, da so mi ponudili celoletno poučevanje v Križu.
Kdaj je bilo to?
V šolskem letu 1990/1991. Opustila sem verouk, bila uspešna na razpisu in dobila mesto na osnovni šoli pri Briščikih, kjer sta bili samo dve učenki.
A največ let ste poučevali v Križu, kajne?
Da. Ko sta deklici pri Briščikih zaključili peti razred, so šolo zaprli, mene pa po uradni dolžnosti premestili v Križ. Šola v Križu je kot vsaka vaška šola prestala velika nihanja. Padli smo na le 11 učencev, prišli tudi na 40, letos smo jih imeli 20. Nisem pa vsa ta leta poučevala. Delala sem tudi drugo, in sicer v obdobju, ki mu pravim zlata leta italijanskega šolstva.
In sicer?
Od leta 2000 do 2006 je obstajala možnost, da so nekateri učitelji na projektu.
Kar pomeni?
Da si bil oproščen poučevanja in si se lahko ukvarjal s projekti. Ravnateljica Stanka Sosič Čuk je dovolj spretno razporedila osebje po šolah, da sva bila David Pupulin in jaz na projektu. Tako sem začela delati v knjižnici.
Ukvarjali ste se z vsemi knjižnicami po podružnicah openske šole?
Bila sem tudi odgovorna za Bralno značko (BZ). Ravnateljica mi je naročila, naj skušam poenotiti BZ na naših šolah glede na to, da je na vsaki obstajal drugačen sistem.
Je BZ še aktualna?
Mislim, da je, gotovo. Vsaj na osnovni šoli dobro deluje. V zamejstvu se sicer ne drži ideje, ki sta jo imela ustanovitelja. V Sloveniji je BZ prosta, dodatna dejavnost ob obveznem branju, medtem ko smo jo v zamejstvu vključili v učni načrt.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.