Bolj kot podnebna kriza na ceno kave vpliva špekulacija

Cena za skodelico kave je ena izmed tistih, za katero vlada skoraj dogmatično prepričanje, da mora biti kar se da »enotna«, čeprav že danes to vedno manj drži, saj jo je ponekod mogoče popiti za evro, drugje za evro 20, 30 centov, slišati pa je tudi o podražitvah na poldrugi evro. Tržaški podjetnik Fabrizio Polojaz, solastnik pražarne PrimoAroma in predsednik združenja Associazione caffè Trieste, stanovske organizacije podjetnikov, ki so dejavni v kavni industriji, ob tem provokativno vpraša: »Zakaj je za vino samoumevno, da kozarec določenega proizvajalca stane štiri evre, drugega pa pet, sedem ali več, za kavo pa ni tako? Obstaja kava, ki ne velja niti 90 centov in taka, ki zasluži 1,50 ali pet evrov.«

V zadnjih dneh buri duhove napoved možnosti, da bi se skodelica kave lahko podražila na dva evra. Polojaza smo vprašali, kaj botruje tem govoricam. »Skodelica kave je le vrh ledene gore, saj je proizvodna veriga kave izredno dolga, tako v kilometrih kot v času. Espresso se pripravi v 30 sekundah, a pred tem je več mesecev, če ne celo leto dela številnih ljudi,« ponazori. »Če mislimo, da se za podražitvijo skriva požrešnost gostincev, se motimo, saj to je omega, treba pa je iti k alfi. In to je vprašanje surovine.«

V zadnjih dveh letih je cena surove kave neverjetno zrasla, pove Polojaz. »Samo avgusta se je arabica podražila za 25 %, robusta pa za 12 %. Pri surovinah je že dvoodstotna rast problematična. Surova kava pa se je v zadnjih dobrih dveh, dveh letih in pol podražila med 150 in 200 %.«

Kot druge rastline je tudi kavovec občutljiv na podnebne spremembe, a to je relativna problematika, pove. »Če je letina na enem koncu planeta slabša, je verjetno na drugem koncu boljša, tako da, bodimo pošteni, podnebne spremembe ne morejo povzročiti takih nihanj v ceni, kot so aktualna. Gre torej bolj za borzne špekulacije kot pa za mraz ali sušo v Braziliji, največji proizvajalki kave na svetu.« V zadnjih letih ceno kave poganjajo finančne špekulacije, saj na borzah ustvarjajo »negativni pritisk«, da se cene dvigajo v nebo. Od tega porasta zelo malo prikaplja v žepe pridelovalcev, glavnino pospravijo v finančnih krogih. »Niti ne v realnem gospodarstvu, kjer kavo predelujemo in pripravljamo za uživanje,« poreče tržaški kavni podjetnik.

Potem je tu še logistika

Za transport kave iz tropskih krajev do nas poskrbijo z ladijskim transportom. »Kava iz Vietnama je pred covidom v Trst prispela v 25 dneh, za transport kontejnerja sem plačal 800 $, zdaj me stane 3000 $, nekaj časa pa je to stalo skoraj 9000 $. Porast je nastal zaradi pomanjkanja kontejnerjev, a cena je potem ostala zelo visoka in se zelo počasi znižuje, tudi zato, ker pomorski promet kontrolira pet, šest velikih imen,« komentira Fabrizio Polojaz.

Medtem je EU uvedla davke na izpuste v pomorskem prevozu. »Hitreje greš, več goriva porabiš - to se je tudi podražilo - in več izpustov ustvariš, zato več plačaš. Pomorski prevoz se je zato upočasnil. In s 25 smo prišli na 40 dni. Ampak skladišča so prazna, zato smo pripravljeni tudi plačati visoko ceno, ker surovino pač potrebuješ. Stroške ustvarja še predplačilo kave, saj izposoja denarja stane,« niza dejavnike. Da bi se izognile napadom jemenskih hutijevcev, ladje zdaj plujejo okoli Afrike. Potovanje se podaljša za 10 dni. Ker je pot daljša, se mora ladja ustaviti. Marsikatero pristanišče na tej poti ni pripravljeno na toliko ladij, zato je treba na vhod v pristanišče čakati več dni. Prištej še 10. Ob prihodu v Sredozemsko morje čimprej raztovorijo, tako da kava čaka na drugo ladjo, ki jo bo pripeljala do Trsta. »Kar je prej trajalo 25 dni, je danes nad 60. Vse to se kopiči in situacija počasi postaja nevzdržna, saj so marže vedno manjše in to na vsakem koraku te dolge verige,« sklene.

Skrbi jih (ne)krčenje gozdov

Konec leta bo v evropsko kavno industrijo treščila uvedba potrdila o nekrčenju gozdov, ki jo bodo morali podjetniki pridobiti od proizvajalcev. »Vprašanje je, če bodo države proizvajalke pripravljene izdajati potrdila o tem, da je bil izdelek pridelan na območjih, kjer v zadnjih petih letih ni bilo krčenja gozdov. Obstaja torej nevarnost, da se bodo enostavno obrnile proti drugim trgom, ki tega od njih ne zahtevajo,« svari Polojaz, ki meni, da se bodo odločevalci na vse to odzvali šele takrat, ko bodo začela podjetja zapirati.

Več je skratka dejavnikov, ki vplivajo na ceno skodelice priljubljenega črnega napitka. »Podražitev ne bo takoj na 2 evra, prej na 1,5 evra ali podobno,« zaključi oče kave PrimoAroma.

Če so cene za kavo na borzi enake, kako je mogoče, da v deželah na jugu države skodelico črnega napitka ponujajo za evro, včasih celo manj, pri nas pa so redke že kavarne, kjer cena ostaja pri psihološkem pragu enega evra? Tržaški kavni podjetnik Fabrizio Polojaz pojasni, da se za tem skrivata vsaj dva dejavnika. »Tudi če obiščeš supermarket v kateri izmed dežel na jugu Italije, opaziš, da so cene tam nižje. Standard je nižji na jugu države: glede plač, a tudi glede izdatkov.« To je splošen del odgovora, pojasni. »Če pa se osredotočimo na samo kavo, je dejstvo, da so kave vrste robusta stale manj kot kava arabica. In je dejstvo, da ‘južni’ okus privilegira robusto, ki je navadno cenejša ‘severni’ pa arabico. Zato lahko kava na jugu stane manj.« A ne bo vedno nujno tako. »Zgodil se je zgodovinski obrat: surovina robuste v tem trenutku prvič v zgodovini stane več kot arabica. Zato mislim, da bo to negativno eksplodiralo tudi na jugu Italije, saj ne bodo mogli več imeti skodelice kave za 70 centov, če je surovina toliko dražja od naše,« sklepa Polojaz.