»Beseda, ki sem jo najbolj cenil, je dostojanstvo«

O Alfredu Boschu bi lahko zapisali, da je pravi človek na pravem mestu. Življenjska pot sedanjega katalonskega zunanjega ministra, člana stranke katalonske republikanske levice (Esquerra republicana de Catalunya, ERC) je namreč zelo pestra. Doktoriral je iz afriške zgodovine z disertacijo o Nelsonu Mandeli, kot sodelavec številnih medijev je med drugim poročal o Afriki, o balkanskih vojnah, o Nikaragvi, o palestinski intifadi ter o libanonski in šrilanški državljanski vojni. Že leta 1992 je bil član pripravljalnega odbora olimpijskih iger v Barceloni, bil je ustanovni član nevladne organizacije ANC in član odbora druge nevladne organizacije Ómnium cultural, bil je poslanec v španskem parlamentu v Madridu in nato mestni svetnik v Barceloni, afriško zgodovino je poučeval na univerzah v Barceloni, Madridu, Londonu in Chicagu. Njegova angleščina ne pozna španskega naglasa, je tekoča, plemenita.

Že pred časom mi je prijatelj Vicent Partal, odgovorni urednik spletnega portala Vilaweb, priporočil srečanje z Boschom. »Govori z njim, izreden človek je,« je dejal. Ni se motil.

Obiskal sem ga dan po uradni proslavi o katalonskem državnem prazniku, ki je bila izvirna in veličastna. Namenjena je bila tistim, ki jih ni, med temi v osrednjem delu politikom v zaporu in v izgnanstvu. Z naslovom Tornarem (Vrnili se bomo) je želela izpostaviti pozitivno noto in vsem je bilo zastavljeno vprašanje, kaj bodo prinesli s seboj v kovčku, ko se bodo vrnili. In to je bila iztočnica za moje prvo vprašanje.

Kaj bi vi prinesli s seboj v kovčku, če bi se zdaj vrnili v Katalonijo?

Vse, kar je bilo včeraj povedano, je bilo zelo zanimivo, ampak beseda, ki sem jo najbolj cenil, je dostojanstvo. S tem se zelo strinjam. Vse, kar smo naredili v zadnjih letih, smo naredili zelo pošteno, predvsem pa zelo dostojanstveno. Velika prizadevanja smo vložili v izogibanje kakršnikoli obliki nasilja; bili so spori, bile so razlike, ampak ni bilo nikakršnega spopada. Bilo je soočanje, ampak bilo je vedno demokratično in vselej je vsebovalo voljo po dialogu. To je proizvod dostojanstva. Kadarkoli se srečam z ljudmi v zaporu, in to je zelo pogosto, vidim dostojanstvo, ne zaradi kakega vzvišenega načela, ampak zato, ker se zavedajo, da odločanje pripada ljudstvu. To je najboljša lekcija, ki nam jo dajejo politični zaporniki. Marsikaj bi lahko bili naredili bolje, to vemo, ampak ljudje so delali po vesti in v skladu s svojim prepričanjem.

Celotni intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.