Berlin je bila za manjšino Slovenija

V manjšinskih skupnosti, kot je slovenska manjšina v Italiji, prevladujejo posebne zakonitosti in specifične družbene ter zgodovinske dinamike, ki pogojujejo njihov vsakdan. Tudi zaradi tega so posledice padca Berlinskega zidu v slovenski manjšini učinkovale drugače in pozneje kot v drugih zgodovinsko manj obremenjenih okoljih. Pravo prelomnico, ki je bila ena od posledic padca zidu, so Slovenci v Italiji doživeli šele leta 1991 z razpadom Jugoslavije in z rojstvom samostojne Slovenije, ki je odprlo pot novim političnim odnosom v manjšini, začenši s prvimi poskusi dialoga med Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij.

Medtem ko je bil padec berlinskega zidu predvsem boleča domena levice (konec KPI in težavni porodni krči novih levih strank), je osamosvojitev Slovenije odprla novo poglavje v manjšinski politiki, ki je bila do tedaj strogo razdeljena med »rdečimi« in »belimi«. O pravem dialogu v obdobju 1991-1996 ne moremo še govoriti, šlo je bolj za neke vrste tipanje ter za neobvezujoče dogovarjanje, ki je doživelo pospešek s krahom Tržaške kreditne banke in s propadom t.i. družbenega gospodarstva, ki je delovalo v sklopu Saftija. To je zelo ošibilo SKGZ in ves manjšinski levi tabor, vzporedno pa ni okrepilo SSO in tudi ne stranke Slovenska skupnost, čeprav bi ju lahko. Da se to ni zgodilo je botrovalo več razlogov, predvsem pa objektivna danost, da so se Slovenci v Italiji, kljub vsemu, še vedno večinsko prepoznavali v idealih in zgodovinski zakladnici levice in zato glasovali za stranke, ki so nasledile KPI.

Več vsebin v današnji posebni prilogi Primorskega dnevnika ob obletnici padca Berlinskega zidu.