Ameriški plin namesto ruskega

Ko je beseda tekla o energentih, smo se še pred nekaj meseci na stari celini ukvarjali zlasti z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov, nujnostjo uvedbe bolj trajnostnih in okolju prijaznejših virov energije ter zmanjševanjem porabe fosilnih goriv. Na področju energije je bila namreč uresničitev zelenega evropskega dogovora tema številka ena in ob nezmožnosti političnih odločevalcev, da bi se izmaknili vplivu energetskim gigantom z denimo vsaj delno uvedbo alternativnih zelenih energentov, je postal zelo in utekočinjen zemeljski plin. V kontekstu okoljske krize je namreč obveljal kot sprejemljiva rešitev, saj pri izgorevanju izpusti v okolje manj škodljivih snovi od olja ali drugih trdih goriv. V predstavi očiščenega ozračja prihodnosti pa je ostala skrb, ki EU tare že nekaj desetletij, in sicer odvisnost od dobave ruskega plina in nafte. Ta se je sicer od leta 1990 zmanjšala za 40 odstotkov, kljub temu pa je od začetka ukrajinsko-ruske vojne leta 2014 prisotno prepričanje, da so evropske države ruske plinske talke, kar v bistvu ne drži, saj zemeljski plin predstavlja le nekaj odstotkov v celotni primarni energetski porabi EU. Utekočinjen plin je bil torej idealna rešitev, saj se ga za razliko od zemeljskega, ki do uporabnikov pride preko plinovodov, lahko dostavi dejansko povsod – kupiti pa ga je možno na drugi strani oceana.

Od začetka invazije na Ukrajino so evropske glave razmišljale o možnosti prekinitve dobave energentov iz Rusije, glavno vprašanje pa je bilo, kje najti zamenjavo izpadlih surovin. K sreči je ruski plin prek Ukrajine v Evropo doslej potoval nemoteno, a obstajala je bojazen, da bo Putin zaprl pipo. Tega ni storil, je pa ta teden napovedal, da bodo morale »neprijateljske države« zemeljski plin plačevati v rubljih. Evropski voditelji so to možnost zavrnili, saj bi s plačevanjem z rusko valuto okrepili njeno vrednost in bi bilo to v nasprotju z osnovnim namenom sankcij proti Rusiji.

Energetsko zagato so zdaj rešile ZDA, ki imajo velikanske rezerve nafte in plina ter celo 300 črpališč, ki jih dejansko lahko odprejo kadarkoli. Na megasrečanju, ki v Bruslju poteka v teh dneh, so se tako članice EU dogovorile za dobavo 50 milijard kubičnih metrov ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina na leto, kot nadomestilo za ruski plin pa so ZDA zagotovile še dodatnih 15 milijard kubičnih metrov plina še v tem letu. Po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen bo to kompenziralo tretjino letne dobave plina iz Rusije. Za naprej pa si bo Evropa prizadevala za stabilno dobavo ameriškega plina najmanj do leta 2030.

Objavljena je bila tudi skupna pisna izjava o evropski energetski varnosti, v kateri se ZDA in EU zavezujeta k zmanjšanju evropske odvisnosti od ruske energije, najostreje obsojata rusko invazijo Ukrajine ter izpostavljata skupni cilj zagotavljanja energetske oskrbe EU in Ukrajini. Omenja se tudi vzpostavitev usklajenega sistema pogajanja o cenah in skupne nabave na ravni članic, potrebno pa bo razmisliti še o vzpostavitvi zmogljivosti za skladiščenje utekočinjenega plina, saj že res, da zanj ne potrebujemo medcelinske plinovode, potrebna pa so skladišča in dodatna infrastruktura.

Cilj, da se zmanjša evropsko odvisnost od ruskega plina, je torej skoraj dosežen, vendar je potrebno poudariti, da EU ni postala neodvisna, zamenjala je zgolj dobavitelja, ki hkrati, v okviru Nata, močno narekuje tudi (zunanjo) politiko unije.