Iz Trsta je odšla kot mlada novinarka, ki je že opozorila nase. Nato se je njen ugled tehtne poročevalke iz raznih držav in z vojnih območij utrjeval. Zadnja leta se v svoje rojstno mesto redno vrača, govori o svojih izkušnjah, nastopa na številnih srečanjih, novinarskih in drugih. Tokrat so jo v Trst ponovno priklicali kolegi-novinarji, ki so jo letos tudi nagradili: podelili so ji posebno plaketo, »vzporedno« priznanje ob nagradi Zlati sv. Just, ki ga – po pravilniku – ne morejo dobiti novinarji. Giovanna Botteri, eden najbolj znanih obrazov italijanske javne televizije, je navajena na nagrade. Vendar tista, ki jo dobiš doma, od kolegov je nekaj posebnega. V istem terminu je bil na vrsti tudi Link, festival novinarstva, katerega gost je bila Giovanna Botteri že večkrat. O svojih uspehih ne govori rada, rajši razpravlja o novinarstvu, še posebej tistem z ženskim predznakom, o sodobnih problemih, o novih izzivih ... Najino dogovarjanje je potekalo mrzlično, s premori in se – uspešno – zaključilo s spletnim dopisovanjem.
Ne samo daleč od Trsta, celo daleč od Italije: svojo poklicno pot ste začeli v rojstnem mestu, nato odšli v Rim, od tam pa v tujino. Kdaj ste odkrili, da je zunanja politika vaše področje?
Vedno sem rada pisala, pripovedovala zgodbe, vse od osnovne šole. Mislim, da je bila novinarska moja zarisana pot. Zakaj sem želela poročati iz tujine, iz oddaljenih držav? Zato, ker me zanima vedeti in razumeti, kako živijo, kako sanjajo, v kaj upajo, kaj prizadene, nad čim se veselijo tisti, od katerih nas na videz toliko stvari ločuje: kultura, zgodovina, tradicija, veroizpoved. Mislim pa, da kljub vsemu, tudi če smo si tako različni, tudi če smo si tako daleč, se lahko srečamo na skupnem terenu. In to je razlog, da sem začela potovati, da sem najprej odhajala v razne kraje kot poročevalka, potem pa sem postala dopisnica.
Leta 2007 se je začelo vaše dolgo »ameriško« obdobje, v ZDA, točneje v New Yorku ste ostali do leta 2019. Dvajset let tega so Ameriko pretresli teroristični atentati in nič ni bilo več tako kot prej. Kako so se Združene države spremenile po tej tragediji?
Ko se je Amerika leta 2001 odločila, da vdre v Afganistan, je bila prestrašena, v srce napadena država, pretresena, ker so se v atentatih porušile vse gotovosti in tisto, kar so mislili, da je nedotakljivo. Sedem let kasneje so se morali soočiti z novo grozo, strahom zaradi velike recesije, izgube ekonomske varnosti, prikazala sta se brezposelnost, izguba lastnega doma.
Celoten intervju si lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku