»Alpinci ovira Titovim ozemeljskim apetitom«

Pred nekaj dnevi je izšla knjiga Alfia Carusa z naslovom Una lunga penna nera (založba Diarkos), ki je namenjena zgodovini vojaške enote italijanskih alpincev. Ti so v med ljudmi upravičeno zelo priljubljeni predvsem zaradi njihove angažiranosti pri naravnih nezgodah in civilni zaščiti. Knjige nismo prebrali in o njej ne moremo soditi, pač pa smo v Corriere della Sera o knjigi prebrali recenzijo Alda Cazzulla.

Zadnji odstavek novinar namenja pokolu pri Porčinju oz. pri Toplem Uorku v zahodni Benečiji, kjer so februarja 1945 komunistični partizani pobili pripadnike katoliško-liberalne partizanske enote Osoppo. Slednje je vodil kapitan alpincev Francesco De Gregori, stric znanega rimskega kantavtorja. Cazzullo piše, da so pokol pod vodstvom Maria Toffanina (po vojni se je zatekel v Jugoslavijo) izvedli komunistični kriminalci na ukaz slovenskega partizanskega Devetega korpusa.

Vsi povojni procesi so sicer obelodanili, da sta zamisel in ukaz o pokolu prišla s strani videmske federacije KPI. Cazzullo izpostavlja, da so alpinci ob izteku druge vojne, kot naj bi dokazoval Porčinj, predstavljali oviro Titovim ekspansionističnim ciljem na vzhodni meji.

Res je, da so se mnogi alpinci po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 pridružili partizanom in ponekod bili tudi ustanovitelji partizanskih enot, ki so se borile proti fašistom Salojske republike in Nemcem. Res pa je tudi, da so bili alpinci v sklopu italijanske kraljeve vojske med napadalci Sovjetske zveze, Grčije in Jugoslavije, kjer so, posebno v Črni gori, krvavo obračunavali s civilnim prebivalstvom. Nekateri alpinci so bili po vojni pobudniki in vodje tajne organizacije Gladio, ki je preganjala beneške Slovence. Na zgodovino je treba gledati celovito in ne po kosih.