Ali bomo kdaj zvedeli, kdo je zločine naročil?

Med ljudmi je bil eden od najbolj priljubljenih italijanskih sodnikov, bil je izredno cenjen v tujini, navezal je plodne stike z ameriškimi preiskovalci, pa tudi s šefico švicarskega tožilstva Carlo Del Ponte (poznejšo šefico tožilstev pri mednarodnih sodiščih, ki sta raziskovali zločine proti človeštvu v Jugoslaviji in v Ruandi), po smrti je bil proglašen za heroja in med uradnimi proslavami se njegovemu spominu klanjajo tudi njegovi nasprotniki. V življenju pa je izgubil skoraj vse bitke, saj so zavrnili njegove kandidature za šefa preiskovalnega urada pri palermskem sodišču, nato za člana višjega sodnega sveta, za voditelja protimafijske strukture, ubit pa je bil, preden bi lahko prevzel vodstvo vsedržavnega protimafijskega tožilstva, ki si ga je skupaj s protimafijsko preiskovalno strukturo DIA zamislil kot udarno pest v boju proti hobotnici.

In vendar je bil Giovanni Falcone, ki je dolgih 13 let preživel in delal v majhnem uradu z blindiranimi vrati na palermskem sodišču, eden od redkih ljudi, ki so se ga mafijske združbe res bale, saj jih je s svojim prodornim delom resnično ogrozil. Maksi proces, kot so ga mediji poimenovali, s katerim sta s kolegom Paolom Borsellinom leta 1986 postavila na zatožno klop okoli 300 mafijskih veljakov, je bil za italijanske razmere prelomen dogodek, saj je pomenil dokaj jasen zasuk vsaj dela sodstva v odnosu do mafije, do katere so bili mnogi vodilni krogi vsaj do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja dokaj prizanesljivi.

Falcone je s kolegi preiskovalnega urada sodišča v Palermu (dokler sta ga vodila Rocco Chinnici in Antonino Caponnetto) ter s pomočjo mnogih policistov in karabinjerjev 13 let vztrajno raziskoval delovanje hobotnice v vsedržavnem kot tudi v mednarodnem merilu. V tem času se je izognil mnogim napadom in atentatom, 23. maja 1992, pred 30 leti, pa so njegovi sovražniki dosegli svoj cilj. Eksplozija pol tone razstreliva je razdejala avtocestni izvoz pri kraju Capaci nedaleč od Palerma. V atentatu so bili ubiti Giovanni Falcone, njegova soproga Francesca Morvillo in skoraj vsi policisti spremstva. Preživel je samo Giuseppe Costanza, voznik Falconejevega avtomobila, ki je sedel na zadnjem sedežu, ker je prepustil volan sodniku.

Ob 17. uri, 56 minut in 48 sekund 23. maja 1992 so naprave zavoda za geofiziko in vulkanologijo na hribu Erice na Siciliji zabeležile lažji potresni sunek z epicentrom med občinama Isola delle Femmine in Capaci. Ni šlo za potres, ampak za eksplozijo, ki je ubila Falconeja in njegovo spremstvo.

Tako je umrl Giovanni Falcone, simbol boja proti mafiji, ki je užival velik ugled v svetu, v rodni Italiji pa je doživel veliko porazov in grenkobe. Kot njegov kolega in prijatelj Paolo Borsellino, ki je bil ubit slaba dva meseca za njim v Ulici D’Amelio v Palermu, je junak postal šele po nasilni smrti. Ko nista bila več nevarna, so se njunemu spominu licemersko poklonili tudi tisti, ki so jima zlonamerno otežili delo, preprečili napredovanja in prevzem pomembnih zadolžitev, so ju skratka politično in poklicno osamili in s tem znatno olajšali delo mafijskim morilcem.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.