»Velika igra« in tuji interesi

Afganistan, maj 2024: Zgodovino države so vedno pogojevali apetiti velesil in močnejših sosedov

Ste kdaj slišali za izraz »The great Game« (Velika igra)? Izmislili so si ga pragmatični ali cinični, odvisno od stopnje etnične občutljivosti vsakega posameznika, Britanci. Tedaj so se lahko še ponašali z imperijem in bili naduto agresivni. Bilo je na začetku 19. stoletja, ko se je med tedanjimi velesilami vnel trd boj za osvojitev srednje-azijskih ozemelj oziroma za nadzor nad njimi.

Tedaj je bila v diplomatsko-ekonomsko vojno, ki je včasih prerasla tudi v vojaško, ob Veliki Britaniji vpletena Rusija. Med državami, ki so »bile v igri«, je bil tudi Afganistan. In v luči te »igre«, ki se ni nikoli zaključila, temveč so se v času zamenjali glavni akterji - mesto Britancev so prevzeli Američani -, gre brati polpreteklo zgodovino in tudi sedanjo politično situacijo v državi, ki ji talibani pravijo Islamski emirat Afganistan.

Ne samo o sedanji situaciji, tudi o daljnih zgodovinskih dogodkih obstajajo v sami državi povsem različne naracije. Tisti, ki kot materni jezik navajajo dari, se pravi perzijščino - to so predvsem Hazari in delno Tadžiki -, radi poudarjajo, da je civilizacija, ki je znana kot perzijska, tudi ali celo predvsem njihova, afganistanska. Res je, da se je kar nekaj kraljev, piscev in mislecev, ki jih uvrščamo med perzijske, rodilo ali pa delovalo na sedanjem afganistanskem ozemlju. Ob tem moramo upoštevati, da je bila v preteklih stoletjih državna razdelitev drugačna, da so nastajali in propadali mogočni imperiji.

Pri tem je zanimivo, da so Afganistanci perzijskega jezika ponosni tudi na znane osvajalce, ki so si podredili njihove kraje. Tako naštevajo Aleksandra Velikega, Džingiskana in Timurja, medtem ko Baburja (ustanovitelja dinastije Moghul) v določeni meri štejejo celo za svojega. Zvesti svoji veri, muslimanski - pripadajo tako sunitom kot šiitom (celo ločini ismailitov) -, priznavajo pomen ostalih veroizpovedi za razvoj države.

Sicer pa je islam nastopil zadnji; veliko prej se je rodil zoroastrizem (imenovan tudi zaraturstvo), ki je - po oceni strokovnjakov - imel izjemen vpliv na vse kasnejše tako zahodne kot vzhodne religije. Uveljavlja se prepričanje, da je bila zibelka zoroastrizma afganistansko mesto Balkh, ki je bilo tedaj (od 6. stoletja pred našim štetjem dalje) pomembno in veliko, znano kot Baktrija (kar je sicer označevalo predvsem pokrajino), danes pa je skoraj nepomemben kraj v severnem delu države v smeri proti Uzbekistanu. In potem je treba omeniti še budizem (nastal je v 6. stoletju pred našim štetjem), ki je bil stoletja v širšem srednje-azijskem prostoru najbolj razširjena vera.

Za Paštune, ki so v Afganistanu najbolj številna etnija (drugi del živi v sosednjem Pakistanu), so suniti in govorijo jezik paštu ali paštunščino, pa se vse začenja in konča z islamom. Ob tem je svojevrstno, da niso posebej ponosni niti na muslimanske spomenike. Mošeje, tako maloštevilne starodavne kot tudi novejše, dojemajo predvsem kot svetišča in jih tujcem, nevernikom, neradi razkazujejo. Med zgodovinskimi dogodki, ki niso vezani na islam, pa izpostavljajo datume odpora in zmage nad tujimi agresorji, v konkretnem nad Rusi in Američani.

V zgodovinskih knjigah zasledimo Afganistan pod tem imenom šele v dogajanju zadnjih stoletij. Če je bil prej velikokrat v središču pomembnih dogajanj in tudi center velikih državnih tvorb (npr. Baburjevega imperija v 16. stoletju), je kot Kraljestvo Afganistan nastopil leta 1747. In se je takoj znašel v »veliki igri«.

Tedanja imperija, ruski in britanski, sta tam merila moči. Velika Britanija si je želela zagotoviti zavezništvo oziroma oporo v Afganistanu proti Rusom, vendar je sprožila vojno, ki je trajala od leta 1839 do leta 1842. Po različnih spopadih je Afganistan postal nekakšen britanski protektorat, kasneje, po britansko-ruskem dogovoru, pa tamponska cona. Tedaj (1893) je Velika Britanija tudi začrtala državne meje in Paštune razdelila med tedanjo Indijo (sedanji Pakistan) in Afganistan, kar je še danes vir meddržavnih sporov. Leta 1919 se je odvila krajša, druga afganistanska vojna, ki se je končala s proglasitvijo afganistanske neodvisnosti.

Od 20. let 20. stoletja so Britance »v igri« zamenjali Američani. V Afganistanu so bili stalni nemiri, kraljevine je bilo uradno konec leta 1973, ko je Daoud odstavil bratranca, kralja Zahirja Šaha. Nemiri so se stopnjevali, leta 1978 se je zgodila tudi prosovjetska revolucija, ki pa je obrodila še večji kaos. Proti koncu leta 1979 se je Moskva odločila, da vkoraka v Afganistan, v kratkem vzpostavi red in zaščiti njej naklonjeno afganistansko vlado. Vpletla se je v vojno, ki je trajala deset let. Prej med seboj skregana plemena in etnije so se namreč združile v boju. Z orožjem in tudi sicer jim je pomagala ameriška agencija CIA (v Afganistanu naj bi »investirala« 670 milijonov dolarjev letno).

V protisovjetskem boju so bili zlasti odločni mudžahedini (islamski borci, bojevniki v imenu Boga - Alaha), ki so po odhodu Rusov - Sovjetska zveza pod vodstvom Mihaila Gorbačova ni želela nadaljevati vojne - zavračali vsako možnost sodelovanja z obstoječo vlado. Zasedli so prestolnico Kabul, vendar se je skoraj istočasno začela interna vojna med »severnimi gospodi vojne« in ostalimi skupinami. Prevladal je Rabbani, lider Severnega zavezništva, položaj v državi se ni umiril, nasprotno, Afganistan je postal nekakšno bojno polje.

Sredi 90. let prejšnjega stoletja so se v civilno vojno vpletli še talibani. Mlade Afganistance etnije Paštun, ki so odraščali v begunskih naseljih, je pakistanska obveščevalna služba vojaško izurila, začeli so se imenovati talibani, se pravi učenci islamskih šol (medres). Na začetku so mula Omar in njegovi uživali precejšnjo podporo, ker so začasno umirili položaj, vendar je njihova ekstremna vizija islama kmalu sprožila odpor.

Vsaj omeniti je treba, da je sredi 80. let v Afganistan prišel Osama bin Laden, da bi sodeloval »v sveti vojni« proti Sovjetom. Leta 1999 so talibani obvladovali okrog 90 % države, nato se je zgodil še 11. september 2001 in posegle so ZDA. Talibani so bili začasno premagani, v 20 letih ameriške prisotnosti so se zvrstile demokratične volitve, v parlament so bile izvoljene tudi ženske. Vendar se situacija ni nikoli ustalila. Afganistanci, tudi različnih opcij, so se povezali v odporu, predvsem pa so najbolj ekstremistične islamske skupine izvajale številne atentate. 15. avgusta 2021 so talibani ponovno zavzeli Kabul, konec avgusta se je povsem neslavno zaključil ameriški poseg v Afganistanu.

Kdo dandanes vlada v Afganistanu? Seveda, talibani, vendar v konkretnem kdo? Po razširjenem mnenju domačinov, tistih, ki si upajo govoriti s tujci pod pogojem, da niso imenovani, je prava afganistanska prestolnica Kandahar, ki je tudi glavni verski center. Od tam »nepoznana verska eminenca« kroji usodo emirata. Imena naj ne bi vedeli, zahodni viri navajajo, da gre za Hibatullaha Akhundzado, čigar odločitve naj bi prevladale nad vladnimi. Vlado od 7. septembra 2021 vodi Hasan Akhund, v njej pa sedijo predstavniki različnih talibskih taborov. Najbolj zaznavna sta dva: prvega zastopa starejši sin mulaja Omarja mula Yaqoob, ki je obrambni minister, drugega, ki predstavlja vpliven network Haqqani (razširjen je tudi v Pakistanu), pa kot notranji minister zastopa Sirajuddin Haqqani. Ob trenjih v okviru vlade in občasnih kratkih stikih slednje z verskim vodjo - vlada je večkrat predlagala kakšen odstop od togih verskih norm - pa je pri oceni trenutne (ne)stabilnosti treba upoštevati delovanje skrajne islamske organizacije IS-K, ki je avtorica večine atentatov.