Nastanek in razvoj ilegalne tajne organizacije Borba (1927-1930)

Tradicionalne oblike boja za narodne pravice, kakršne so uporabljale slovenske narodne organizacije do nasilnega razpusta in so slonele na zakonitih prizadevanjih, na politiki dogovarjanja in izrazih lojalnosti do države, bi utegnile biti uspešne v demokratićni državi, pod fašističnim režimom pa so bile docela neunčikovite. Spričo naraščajočega fašističnega nasilja je naravno prišlo do odločitve, da je treba uporabljati radikalne oblike odpora. Tako je bilo stališče zlasti mlajše generacije, ki je bila organizirana v mladinskih, športnih in prosvetnih društvih. Veljaki političnega društva Edinost so se kot legalni zastopniki slovensko-hrvaške narodne skupnosti v tedanji Julijski krajini zavzemali za lojalne odnose do oblasti, vendar težnjam mlade generacije , ki se je pripravljala na ilegalni odpor, niso nasprotovali. Želja po radikalnem odporu in boju je vplivala na zbliževanje med nazorsko različno usmerjenimi mladinskimi skupinami.
Veljaki t.i. edinjaških organizacij, narodno liberalnih in krščansko socialnih, so branili narodne pravice s sredstvi, ki so jim jih nudili zakoni. Takratna mladina je mislila drugače. Bilo ji je jasno, da bo fašistični režim v relativno kratkem času brezobzirno in neusmiljeno pometel z vsemi t.i. slovanskimi organizacijami v Julijski krajini, zato je bilo treba pomisliti na ilegalno organizacijo. Nasprotje med mlado in starejšo generacijo je bilo tudi ostro. Na Tržaškem je bila mladina organizirana v društvih in krožkih, povezanih v Zvezo mladinskih društev. Na Goriškem, kjer so jeseni 1922 krščanski socialci prevzeli vodstvo pokrajinske Edinosti, je vsa organizacija mladih slonela v začetku na ponovno organizirani Zvezi slovenskih prosvetnih društev.
Jeseni 1925 je prišlo do načelnega sklepa med dijaškimi osrednjimi organizacijami, da ločene srednješolske in visokošolske organizacije združijo v enotno organizacijo. Do združitve je prišlo 30. julija 1926 v Gorici, ko se je Udruženje slovanskih srednješolcev v Italiji povezalo z Zvezo slovanskih akademskih društev in je nastalo enotno Udruženje dijaških društev. Podobna enotnost mladinskega delovanja se je pokazala tudi na športnem področju, kjer je Udruženje slovanskih športnih društev v Italiji, ki je nastalo 12. oktobra 1924, združilo pod enotno streho vse športne klube. Prav društva iz obeh združenj so nato bistveno pripomogla k nastanku širokega mladinskega gibanja, ki je bilo sposobno preiti v ilegalo. Člani nasilno razpuščenih društev so postali prvi protifašistiv tajnem ilegalnem gibanju med obema vojnama.
Dogodki v Italiji leta 1926 z atentati na fašističnega voditelja Mussolinija so spremenili položaj v državi. Fašistični režim je izdal posebne dekrete in ukrepe, ustanovljeno je bilo Posebno sodišče za zaščito države. Komunistično gibanje je bilo tudi pravno prepovedano. Narodnim društvom in organizacijam v Trstu so fašistične škvadre razdejale še zadnja zbirališča in sedeže. V Gorici so 6. novembra 1926 fašisti opravili pravi pogrom na slovenske sedeže, saj so razdejali sedež Zveze prosvetnih društev, sedež Dramskega društva, Pevskega in glasbenega društva ter gledališko dvorano v Trgovskem domu, opustošili so slovevensko katoliško tiskarno.
Julija 1927 so sledili še sestanki fašističnih veljakov-federalov, ki so zahtevali nasilno uničenje še preostalih slovanskih društev in organizacij. Tako so sredi leta 1927 padle še zadnje organizacije. Izvajala se je jasno fašistična politika nasilja, da se popolnoma poitalijanči Primorska, da se iz zemljevida Italije zbriše prisotnost Slovencev in Hrvatov.
Bilo je jasno, da je napočil prelomni trenutek.
Znani primorski protifašist Zorko Jelinčič pravi v svojih spominih, da je bil med množico, ko so fašisti razdejali Trgovski dom. Takrat je naletel na slovenskega mladinca, ki je v žepu skrival samokres in vprašal Jelinčiča: »Ali naj udarim ?«
Vendar se takrat vodstvo Edinosti ni zganilo. V zgodnji jeseni leta 1927 so se radikalno usmerjeni mladinci iz razpuščenih mladinskih in športnih zvez in društev sestali in ustanovili tajno narodnorevolucionarno gibanje zaSlovence in Hrvate v Julijski krajini. Na Nanosu so se takrat sestali vodilni mladinci Zveze mladinskih društev Jože Dekleva in Dorče Sardoč iz Trsta, za goriško Zvezo peosvetnih društev Albert Rejec in Zorko Jelinčič, za mlade s Pivškega Jože Vadnal. Pričevanja si niso enotna glede uporabe imena TIGR (kratica za Trst, Istro, Gorico, Reko).
Na vsak način je kratica TIGR prišla v zgodovino ter danes nekako predstavlja protifašistično gibanje med dvema vojnama. Priznana slovenska zgodovinarka Milica Kacin Wohinz pravi, da v gradivu za 1. tržaški proces (1930) sestanek na Nanosu ni omenjen. Od udeležencev nanoškega sestanka je bil namreč na procesu le Jelinčič (drugi del proces v Rimu), ki je o tem molčal, ostali udeleženci pa so bili že v konfinaciji v Italiji ali pa v emigraciji v Jugoslaviji.
Sestanek na Nanosu je bil v bistvu sestanek vodilnih mladincev iz nasilno razpuščenih zvez. Domenili so se . da njihovo dotedanje legalno delovanje preide v ilegalno, tajno. Novost je predstavljalo poenotenje organizacije z enotnim vodstvom za vso deželo, strukturno organiziranost s trojkami na bazi in verižno povezavo, načrti akcij prorti centrom potujčevanja, kar so bile šole in vrtci. Iz vsega tega je lahko nastala javna demostracija, o kateri mora izvedeti svet, da se tako vtisne v spomin in zavest ljudi. Obenem pa je aktivnost tajne organizacije propaganda proti popolni fašizaciji tedanje Julijske krajine oziroma Primorske.
Italijanska policija v svojih preiskavah ni našla statuta tajne organizacije, vendar je lahko ugotovila njen jasen namen, da se z vsemi sredstvi bori proti fašizmu, da vzpodbuja obvezno učenje slovenščine v družinah, da preprečuje vstop mladine v fašistične organizacije, da deluje za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma.
Tako je sestanek na Nanosu prispeval k enotnosti protifašističnega ilegalnega gibanja in povezal mladince, ki so se odločili za aktivno ilegalno protifašistično delovanje. Program je bil torej enoten, dejavnost pa je potekala razdrobljena po posameznih skupinah ali organizacijah.
V istem času, ko je prišlo do sestanka na Nanosu, je bil v Trstu sestanek mladincev, bivših članov razpuščene Zveze mladinskih društev. Pobudnik sestanka in pričevalec Lojze (Vekoslav) Španger piše v svojih spominih, da je bila jesen in je bilo hladno. Drugi pričevalec in pobudnik Drago Žerjal pravi v svojih spominih, da je do sestanka prišlo v oktobru 1927. Na prvem sestanku niso sprejeli konkretnih sklepov. Vekoslav Španger, Drago Žerjal, Franjo Marušič in Zvonimir Miloš so se nato redno sestajali, večkrat prav v stanovanju Miloša v Trstu, v Drevoredu XX. septembra. Tako so,izoblikovali tajno organizacijo, sestavili pravila (Žerjal in Marušič). V začetku leta 1928 so tajni organizaciji dali ime Borba. Ime so povzeli po ilegalnem časopisu Borba, ki ga je izdajalo protifašistično gibanje, ustanovljeno na Nanosu.
Cilj organizacije Borba je bil brezkompromisen boj proti fašizmu in prikljućitev Primorske in Istre k Jugoslaviji. V pravilih je območje tajne organizacije Borba (TOB) obsegalo celotno Julijsko krajino. V bistvu pa teritorialna porazdelitev tajne organizacije Borba na srenje ni segla na Goriško. Organizacija Borba je s svojim delovanjem pokrivala Trst, Kras in istro.
Ilegalno organizacijo Borba je vodil odbor petih članov, ki so bili hkrati načelniki srenj. Borba se je torej delila na 5 srenj, ki so bile sestavljene iz celic, celice pa so se delile na trojke. Načelniki srenj so določali voditelje celic. Ti pa so izbirali voditelje trojk. V sami organizaciji sta bila dva dela: nekateri so bili določeni za izvedbo konkretnih akcij, drugi pa so se posvečali organizaciji in propagandi. Prvi niso smeli vedeti za druge.
Iz razvoja in delovanja celotnega gibanja je razvidno, da se je organizacija, ki je nastala na Nanosu dejansko omejevala na Goriško, medtem ko je Borba delovala v tržaški pokrajini in se je razširila na Istro. Borbi se je priključila tajna skupina, ki je delovala v okolici Postojne in Pivke. Odgovorni za to skupino je bil Vadnal, ki je bil med udeleženci sestanka na Nanosu. Dejansko sta obstajala dva odbora: eden v Gorici in drugi v Trstu. Večje politične pristojnosti je imel goriški odbor, ki je bil politično zrelejši, medtem ko je bil tržaški bolj akcijski.
Razpoznavni znak je bil med aktivnimi člani na Goriškem in Tržaškem enak: številka 4, vpisana na osebni izkaznici. Ustno geslo se je glasilo: 4 – svobodni. Številka 4 je pomenila štiri črke, s katerimi je bila sestavljena beseda TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka).
Zorko Jelinčič v svojih spominih poudarja enotnost in povezanost med obema vejama protifašističnega gibanja. Drago Žerjal pa v svojem pričevanju bolj poudarja in zagovarja samostojnost tržaške veje.
Lahko bi takole zaokrožili stanje. Obstajala je enotnost glede namena, cilja, organizacijske strukture in metode dela. Delovanje obeh vej pa je bilo zelo različno in dejansko avtonomno drugo od drugega, pogojeno s stopnjo organiziranosti in okoliščin, v katerih je delovalo. Tržaška organizacija je bila izrazito akcijska, goriška predvsem kulturna, propagandna in deloma obveščevalna. Goriški del je skrbel za izdajo ilegalnega časopisa Borba in kasneje Svoboda ter drugega propagandnega gradiva, zlasti letakov. Propagandno gradivo je bilo skupno za obe veji.
V noči od 28. na 29. december 1928 je na Proseku pri Trstu zagorela stavba (potujčevalnega) otroškega vrtca. To je bila prva akcija tajne organizacije Borba.V naslednjih mescecih so gorele šole na Proseku, na Katinari, v Štorjah pri Sežani, v Tolminu in seveda še drugod. Požig šol, ki so v bistvu postale potujčevalnice slovenskih otrok, je bila ena izmed najbolj vidnih karakteristik delovanja organizacije Borba. Odlikovala se je seveda tudi v širjenju slovenske knjige in antifašistične propagande in literature. Akcijsko gledano pa so bili »borbaši« izredno dejavni pri požigu šol, pri napadih na fašistična glasila, pri napadih na fašistične ovaduhe, pri motenju izvedb referendumov, s katerimi si je hotel fašistični režim pridobiti množino ljudsko soglasje. Odmeven je bil tudi atentat na Svetilnik zmage v Barkovljah pri Trstu leta 1929. Skratka »borbaši« so napadali vidne centre fašističnega potujčevanja in simbole fašistične prisotnosti, obenem pa časopisne fašistične redakcije, iz katerih se je vsakodnevno vsuval strup in sovraštvo proti vsemu, kar je bilo slovenskega in slovanskega.
Aktivnost tajne organizacije Borba je bila časovno kratka, samo 3 leta, od leta 1927 do leta 1930. Zapustila pa je trajno sled v slovenski in hrvaški antifašitični zgodovini. Tajna organizacija Borba je tako simbol protifašističnega odpora in upora na Primorskem in v Istri.
Dala je kar 5 junakov: 17. oktobra 1929 je bil ustreljen v Pulju istrski hrvaški junak Vladimir Gortan , vodja istrske veje Borbe; 6. septembra 1930 so bili ustreljeni Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Vekoslav Valenčič na vojaškem strelišču v Bazovici pri Trstu.