Vračanje Narodnega doma ni bilo vedno vsem pri srcu

Tržačan in doktor geografije Milan Bufon je večino svoje poklicne in raziskovalne poti posvetil obmejnim regijam, etnično mešanim območjem, mejam. Z znanstveno-raziskovalnim delom je sredi 80. let prejšnjega stoletja začel na Slovenskem raziskovalnem inštitutu (Slori) v Trstu, sicer pa bil z različnimi vlogami zaposlen na Znanstveno-raziskovalnem središču Republike Slovenije v Kopru, na primer od 1996 kot vodja prve in tedaj edine raziskovalne skupine, nato pa (do 2007) Inštituta za sredozemske humanistične in družboslovne študije.

Na pedagoškem področju je Bufon postavil temelje visokošolskemu poučevanju politične geografije; leta 2001 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na kateri je več let poučeval, ustanovil in vodil katedro za politično geografijo ter objavil prvi političnogeografski učbenik v Sloveniji. Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer je bil med njenimi soustanovitelji, je bil prvi predstojnik oddelka za geografijo. Bil je tudi prvi prorektor za raziskovalno in razvojno dejavnost Univerze na Primorskem in vodja številnih raziskovalnih projektov, na Sloriju pa najprej predsednik njegovega znanstvenega sveta, od leta 2004 do 2016 pa njegov predsednik.

Njegova osebna bibliografija šteje nad 400 enot, med temi je več kot 10 monografij, veliko objavlja tudi v tujini oziroma v tujih jezikih in velja za najbolj citiranega slovenskega družbenega geografa v tujini.

Že nekaj časa se v javnosti govori o vašem predlogu, naj Italija in Slovenija v Narodnem domu ustanovita center za preučevanje in spodbujanje medkulturnih odnosov med obema narodoma. Predlog ste pred nekaj tedni predstavili tudi državni sekretarki Ignaciji Fridl Jarc. Od kod potreba po tovrstnem centru?

No, ne bi rekel, da se o tem predlogu v javnosti kaj dosti govori, je pa res, da smo se z Markom Kravosom in drugimi somišljeniki že ob koncu prejšnjega stoletja, ko so se pojavili zakonski osnutki, v katerih je bilo govora tudi o tako imenovanem »vračanju« oziroma novi namembnosti za nekdanji Narodni dom, aktivirali, da bi do tega procesa prišlo čim prej in da bi imel tudi tisto vsebino in zasledoval tiste cilje, o katerih je dovolj jasno govor v samem zakonu. Že tedaj smo v okviru Slovenskega raziskovalnega inštituta pripravili okvirni idejni osnutek za oba tržaška domova, osrednjega in svetoivanskega, ter v sodelovanju s tržaško univerzo pripravili enega izmed naših prvih evropskih projektov (imenoval se je Libris), preko katerega smo prišli do uporabe prvih skromnih prostorov v pritličju Narodnega doma, kjer smo razvili info točko za promocijo slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene dejavnosti.

Poskusili smo zainteresirati obe naši krovni organizaciji, da bi ta »mini« center prevzeli pod svoje okrilje in še razvili, vendar za to nista izkazali nobenega zanimanja. Še celo več: našli so se vidni predstavniki ene izmed teh, ki so odkrito govorili, da je vračanje Narodnega doma nepotrebno, češ »kaj pa bomo delali z vsemi temi domovi«, in so te trditve (kdove zakaj samo v zvezi s tržaškim Narodnim domom) ponavljali še celo potem, ko je bil sprejet državni zakon. Tudi odziv naše matične države Slovenije v tistem času ni bil prav nič ohrabrujoč. Spominjam se sestanka z raznimi vladnimi predstavniki, ki ga je organizirala v začetku tega stoletja takratna ministrica za šolstvo in znanost, dr. Lucija Čok, na katerem sem jih skušal prepričati o tem, kako bi lahko preko Narodnega doma Slovenija promovirala svojo kulturo in jezik in s tem obema spet pridobila vidnejše mesto v tem nekdaj največjem slovenskem mestu, in kako je takratni zunanji minister zadevo takoj gladko zavrnil rekoč: »Mi bomo naše kulturne centre odpirali v Washingtonu, Rimu ali kvečjemu v Benetkah. Trst nas ne zanima.«

Celoten intervju preberite v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.