Brezpogojna vdaja italijanske vojske kot zaveznice Nemčije je bila podpisana 3. septembra 1943 na tajnem srečanju v kraju Cassibile blizu mesta Siracusa na južni Siciliji. S tem aktom je italijanska vojska prenehala sovražnosti do zavezniških sil. Uporabili so besedo »armistizio«, kar dobesedno pomeni premirje, vendar je v resnici šlo za pravo brezpogojno vdajo. Uradno vest o podpisu je po radiu Alžir oznanil poveljnik zavezniških sil, general Dwight Eisenhower in sicer 8. septembra ob 18.30. Približno uro pozneje je sledil proglas maršala Pietra Badoglia po državnem radijskem omrežju EIAR. Vdaja italijanske vojske je bila posledica dogajanj zadnjih mesecev na vojnih prizoriščih. Januarja 1943 so se zahodni zavezniki sestali v Casablanci in se dogovorili, da se bodo po uspešnem zaključku kampanje v Severni Afriki izkrcali v Italiji. To je bila Churchillova strategija »ugriza v mehki trebuh« sil osi v okupirani Evropi. Na začetku februarja je sovjetska Rdeča armada sprožila silovito protiofenzivo, medtem ko je nemška armada kapitulirala v Stalingradu. V teku februarja so Rusi pospešeno preganjali Nemce proti zahodu ter osvobodili Kursk, Rostov in Harkov. Ruska armada se potem ni več ustavila vse do Berlina.
6. maja 1943 se je začela zadnja zavezniška ofenziva v Severni Afriki, dan zatem sta bila osvobojena Tunis in Bizerta, 13. maja pa so še zadnje sile osi v Severni Afriki kapitulirale. Junija so zavezniki osvobodili otoke Pantelleria, Linosa in Lampedusa, 10. julija pa se je angloameriška armada z operacijo Husky izkrcala na Siciliji. Že nekaj časa je bilo jasno, da bodo sile osi izgubile vojno in v Italiji so se krepile sile, ki so se hotele odklopiti od nacistične Nemčije. Nekaj dni pozneje je Rim doživel prvo zavezniško bombardiranje, 25. julija pa je Veliki fašistični svet izrekel nezaupnico Mussoliniju, nakar je italijanski kralj Viktor Emanuel III. imenoval maršala Pietra Badoglia za predsednika vlade, Mussolini pa je bil aretiran in odpeljan na Gran Sasso. Kralj se je pri odstranitvi Mussolinija naslonil na vojsko, kapitalistično buržoazijo in Vatikan, torej sile, ki so bile s fašizmom nezadovoljne zaradi zavezništva s Hitlerejvo Nemčijo, ko so spoznale, da je vojna izgubljena. Strmoglavljenje fašizma je v bistvu bilo državni udar. Badogliova vlada je bila dejansko vojaška diktatura, kajti dejstvo je, da je njegova vojska tudi streljala na demonstrante, ki so po vsej državi zahtevali mir in dejansko odpravo fašizma.
Hitlerjeva Nemčija je na udar reagirala tako, da je začela preko Brenerja pošiljati v Italijo vse več divizij. Badoglieva vlada je medtem ves avgust iskala izhod iz vojne, najprej preko vatikanskih posrednikov, potem pa s pošiljanjem odposlancev v britanska diplomatska predstavništva v Španiji in na Portugalskem. Prizadevala si je pregovoriti zahodne sile, da bi prekinile vojno stanje z Italijo, zagotovile nedotakljivost njenih meja in kolonij iz predfašističnih časov, in ohranile monarhično ureditev. To delo je v imenu Badoglieve vlade opravljal general Giuseppe Castellano. Pri tem je Badoglio dobro pazil, da njegovo ime ne bi bilo kakorkoli povezano s porazom Italije, ki je bil tudi formalno že tik pred vrati.