Kako poimenujemo šolske potrebščine

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Dober dan,
moja hči obiskuje tečaj angleščine v Sloveniji in pravi, da njene sošolke drugače poimenujejo šolske potrebščine kot mi. Je to mogoče? Kje se lahko o tem poučim?

Jezikovna raba nam dokazuje, da imamo za vsako stvar (oz. predmetnost, kot pravimo v jezikoslovju) več poimenovanj. Katero je ustrezno in katero ne, je odvisno predvsem od konteksta – ožjega in širšega. Poimenovanja se skozi čas spreminjajo in prilagajajo, razlikujejo pa se tudi glede na druge okoliščine: prostor, skupino govorcev in govork (npr. njihovo starost), govorni položaj (formalne vs. neformalne okoliščine), vrsto besedila itd. Ko sem avtorica tega prispevka obiskovala osnovno šolo, smo za računanje uporabljali leseno napravo s kroglicami, ki se je uradno imenovala abakus, a smo ji v šoli vsi pravili računalo – isto predmetnost smo torej poimenovali na dva različna načina, pa ni bilo s tem nič narobe.

Kdaj je taka raznolikost jezikovnih rab problematična? V treh primerih: ko lahko povzroči nesporazume, ko ni ustrezna glede na okoliščine in ko onemogoča posrečeno sporazumevanje.

Medtem ko smo se v osnovni šoli še spopadali z abakusom, so na univerzi uporabljali drugačna računala (t. i. logaritemska, podobna ravnilu), a nevarnosti, da bi prišlo do nesporazumov, ni bilo, saj osnovnošolci k sreči nismo imeli opravka z naprednimi matematičnimi operacijami. Abakusi so torej domovali v uradnih dokumentih in strokovnih besedilih, v učilnicah pa so strašila računala.

Večje in težje premostljive težave nastajajo v jeziku takrat, ko se zaradi razlik v poimenovanju ne moremo posrečeno (hitro, preprosto, jasno ...) sporazumevati. Če se v šoli naučimo, da je nožič za rezanje papirja ali kartona rezilo, bo sporazumevanje z nekom, ki nas sprašuje za olfa nož, neposrečeno, saj ne bomo vedeli, kaj od nas želi.

Spraševati se, kdo ima prav in katero poimenovanje je ustreznejše, nima smisla, saj je dejavnikov, ki na tako oceno vplivajo, ogromno. Rešitev je izpostavljenost različnim rabam. Če otrok (ali tudi odrasel govorec) vedno sliši samo za rezilo, bo imel ob soočanju z olfa nožem težave. Če pa bo izpostavljen različnim virom in v stiku z različnimi poimenovanji, bo vedel, kdaj (v katerih okoliščinah, s kom) naj uporablja lokalno poimenovanje in kdaj splošno.

Kako se lahko dokopljemo do informacij o trenutno najbolj razširjenih poimenovanjih? Praktično rešitev predstavljajo spletne strani trgovin pisarniških in šolskih potrebščin: tam namreč najdemo slikovno gradivo, opise in splošna poimenovanja, torej tista, ki jih največ ljudi razume in uporablja. Slovarski viri nam namreč povedo, katera raba je knjižna, ne pa, katera je ta hip med dejanskimi uporabniki in uporabnicami najpogostejša.