»Zvrst se menjuje kot obleka, v kateri se dobro počutim«

Besedna ustvarjalka, ki se izraža v različnih zvrsteh. Majda Artač Sturman je sicer najbolj poznana po svojih pesniških zbirkah, vendar piše tudi prozo in eseje. In piše tudi o drugih. Predstavlja literarna dela in gledališke dosežke kot kritičarka. Z besedami se torej veliko ukvarja, z njimi se poigrava: rada jih sooča, postavlja drugo proti drugi. Veliko se namreč poslužuje protislovij, s čimer nastavlja nedorečenosti oziroma možnosti različnih branj. Vendar svojih prepričanj, stališč ne zakriva, nasprotno. V njenih umetniških stvaritvah prihajajo jasno do izraza npr. njeni pogledi o slovenščini, njeni obrobnosti na Tržaškem, pa še o vlogi ženske v današnji družbi. Svojstven je njen pesniški oris gospodinjstva, gospodinjskega dela žensk in tudi materinstva. Tudi v teh specifičnih vidikih se njen pogled odmika od klišejskih prikazov, svoboden je, čeprav pesnica svobodo sooča z nesvobodo. V njenih pesmih nastopata tudi tržaškost in Trst, »njeno mesto«.

Poezija, proza, esejistika: izražate se v različnih zvrsteh. V kateri ste najbolj doma, v kateri se najbolj prepoznate?

Ne izbiram: ko me prešine ideja, nastane zamisel ali doživim preblisk, zvrsti izbirajo mene. V časovnem primežu sodobnega načina življenja je naravno, da najlaže zleze na papir (kasneje na ekran) verz, rima, pesem. Čudovito je, če utegnem čustveni impulz ubesediti ritmično, melodiozno, kar mislim, da mi najbolje uspeva v otroški poeziji. Sicer pa zasledujem neko prvinsko ravnovesje, težim k spevnosti, harmoniji, vodi me namreč prepričanje, da v nelahkem sodobnem času še bolj kot sicer potrebujemo varni pristan umetnosti, oazo lepote, literature. Poezija je potapljanje v globine, zmore blažiti in osmišljati vsakdanjik. Naj povem, da me je pred kakim mesecem razveselilo dejstvo, da sem na primer kupila solato s koreninami v lončku, na embalaži pa prebrala nekaj kitic o pripravi in uživanju solate! Pravo presenečenje, verzi so mi polepšali dan ... Besedno umetnost, poezijo doživljam vizualno, veliko mi pomeni oblikovna plat, ilustracija. Ob listanju otroške revije Galeb, s katero sodelujem že več let, globlje podoživljam svoje verze ob ilustracijah odličnih ilustratork, ki jim vdahnejo življenjskost in temperament.

Zvrst se menjuje kot obleka, v kateri se dobro počutim, v skladu z letnimi časi. Jeseni preganjam otožnost s kratko zgodbo, s čarobnostjo pravljic, v daljših zimskih večerih snujem kaj daljšega, pišem recenzije in eseje, pomladanski sprehodi pa mi navdihujejo ritem poezije. Poletje je bolj sušno, dovolj je kaj lahkega.

Sicer pa vas zvrstne opredelitve v vašem ustvarjanju ne omejujejo, prehajate jih tudi z oblikovnim eksperimentiranjem.

Pri pisanju iščem izzive, originalen pristop. Zvrstno prehajanje v istem besedilu, denimo pesem v pravljici, mi daje občutek svobode, ne maram namreč utesnjenosti vnaprejšnjih opredelitev in kalupov. Marsikdaj prav zaradi iskanja posebnega, drugačnega, sama sebi nastavljam zanke in postavljam ovire, ki jih moram preskakovati. Tako sem v tekstu Mozaik v kovčku, ki je nastal kot romaneskno poetična refleksija o barvah in je bil uvrščen na bralni seznam pobude Primorci beremo v letu 2013, prepletla prozne in pesniške, esejistične in narativne prvine, ki so polnokrvno zaživele ob umetniškem doprinosu ilustracij Jasne Merkù. Težava je v tem, da književno zvrstno predalčkanje tako delo tako rekoč obide.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.