Za vedno je odšel Anton Petje

O gledališkem delu je rad pravil, da je garanje. »Igralec ne moreš bit brez talenta, vloga talenta pa je v celokupni meri petodstotna. Ostalo je garanje, garanje, garanje,» je dejal tudi leta 2014, ko smo mu ob prejetju nagrade tantadruj za življenjsko delo na Primorskem dnevniku posvetili intervju. V petek, 17. novembra, je bilo garanja za vedno konec: Anton Petje je pri 91 letih še zadnjič zatisnil oči, novico pa so njegovi družinski člani sporočili šele včeraj, po pokopu v domači Gabrovici pri Komnu. Tako je želel pokojnik.

Anton Petje (1932) je skoraj vse življenje igral na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Igralsko pot na profesionalnem odru je sicer po študiju na ljubljanski akademiji in po treh letnikih medicinske fakultete začel v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju z vlogo v Kranjskih komedijantih Bratka Krefta leta 1959. Na AGRFT v Ljubljani je diplomiral leta 1968. Od takrat je odigral na desetine vlog, jih približal občinstvu najprej v Mariboru, potem pa v Trstu. V Slovenskem stalnem gledališču je deloval od leta 1970 vse do upokojitve.

»Petje je oblikoval tudi najbolj zapletene, psihološko nenavadne in posebne like, pa naj bodo dramatično izrisani ali s komičnimi razsežnostmi. V tem smislu gre še posebej podčrtati na primer vloge Osvalda v Ibsenovih Strahovih, Cankarjevega Ščuke, Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf, Stalina v Pownallovi Mojstrski lekciji,» so zapisali v utemeljitvi nagrade tantadruj.

Predan je bil besedi in igri. Veliko je nastopal tudi v filmih in televizijskih ter radijskih igrah.