Za mizo s pravljičnimi junaki

Pri Založništvu tržaškega tiska je januarja izšla prav posebna knjiga z naslovom Pravljica, pogrni se (125 strani, 19 €). V njej je avtorica Klarisa Jovanović zbrala 21 pravljic z raznih koncev sveta (večina pa je slovenskih) in jim dodala še veliko več receptov. Lepo oblikovana knjiga (oblikoval jo je Peter Ferluga iz studia Pika, krasijo pa jo ilustracije tržaškega umetnika Štefana Turka) nosi namreč podnaslov Za mizo s pravljičnimi junaki. Radovedni bralci bodo ob listanju izvedeli, katere jedi so se skrivale v košari Rdeče kapice, kaj je Pepelka jedla za večerjo, kaj jedo v Indiji Koromandiji ... in marsikaj tudi sami skuhali oziroma spekli.

S pravljicami ste, kot pravite, zrasli in od takrat jih niste več zapustili ...

Pravljice so moje stalne spremljevalke, tako literarizirane kot tiste »neobdelane« iz ust ljudskih pravljičarjev. Hvaležna sem zapisovalcem ljudskega izročila, brez njih bi se večina tega neprecenljivega bogastva izgubila. Zbirka Glasovi, ki je začela izhajati leta 1988, je, denimo, ena najdragocenejših knjižnih zbirk na to temo; marsikdo nam jo lahko zavida. Vsem znane Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica pa so literarizirane pravljice, za bralno občinstvo so jih priredili brata Grimm, Charles Perrault in še kdo.

Pravljico, ki je nekje zapisana – najpogosteje v kakšnem etnografskem zborniku – z veseljem posvojim tako, da jo znova povem, pogosto tudi popestrim z dialogi, ob upoštevanju literarnih zakonitosti. Tega se držim tudi med prevajanjem, zato besedici prevedla vedno pripišem tudi priredila.

Kako ste opravili izbor pravljic, ki ste jih vključili v zbirko Pravljica, pogrni se? Je morala zgodba imeti določeno specifiko?

Poiskala sem tiste pravljice, v katerih je omenjena kakšna jed in/ali živilo in nato v raznih ljudskih in meščanskih kuharicah, etnografskih zbornikih, spominskih zapisih – gradiva imam ogromno – poiskala različice omenjene jedi. Recept sem nato nekoliko priredila današnjemu okusu in ga včasih tudi malce poenostavila, saj je knjiga namenjena predvsem otrokom, ki bodo, tako upam, sami ali s pomočjo staršev skuhali kakšno jed. Mesa skorajda ne omenjam – kar bo ljubo veganom in vegetarijancem – ker so ga na svatbah, ki so trajale in trajale, jedli predvsem kuhanega ali na ražnju, v današnjih kuhinjah v blokovskih naseljih pa ne premoremo ogromnih kotlov in ražnjev ...

Več v današnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika.