Univerzalne teme Bartolovega Alamuta mogočno odmevale v Rossettiju

Mogočen glas nemoči: Alamut, ki ga podpisuje skupina Laibach. Kontradikcija? Ne, ker je glasbeno-scenska simfonična predstavitev romana Alamut Vladimirja Bartola mogočna po zasnovi in izvedbi, istočasno pa vsebinsko prepojena z nihilizmom, cinizmom, ki človeka pripeljeta ... v pekel. S pozdravom ”Na svidenje v peklu” se impozantna simfonična pesnitev tudi zaključi. Vendar pa izražena nemoč ni nemočna, šibka, saj jo uteleša s skandiranjem teksta militantno neizprosen frontman skupine Laibach (Milan Fras). Na obzorju, nad peklom, se riše protest.

Že teh nekaj uvodnih vrstic nakazuje, da je simfonično pesnitev Alamut in posredno seveda tudi sam roman mogoče tolmačiti, bolje, doživljati na različne načine. Na to nedvomno vplivajo tudi zunanje okoliščine. O tem so prepričani tudi člani skupine Laibach, avtorji priredbe, ki so v vodilnih temah romana prepoznali njihovo univerzalnost in s tem aktualnost. Kot so povedali na tržaški predstavitveni konferenci, so se vsebinski poudarki v dolgem obdobju geneze in realizacije projekta večkrat zamenjali, v različnih obdobjih in prostorih so jih drugače tolmačili. To je tudi ena od odlik izredno kompleksne umetniško-organizacijske operacije, ki je privedla do impozantnega simfoničnega dela Alamut.

Glasbeni Alamut ni pripoved v glasbi Bartolovega Alamuta: avtorji so povzeli glavne teme in jih predelali v njim lastno govorico. Že takoj na začetku pojasnijo, da se sicer izhodiščno sklicujejo na dogajanje v Perziji v 11. stoletju, vendar pa takoj zarišejo vzporednice z današnjim časom. Z glasbenega vidika Alamut ni simfonija v tradicionalnem pomenu besede, ker simfonično delo ni enovito, temveč je absolutno večglasno. Avtorji svoj Alamut predstavljajo kot simfonično pesnitev v devetih stavkih, ki pa so pravzaprav že po zasnovi zelo raznolike skladbe. Večino glasbe je ustvaril Luka Jamnik, član skupine Laibach, v simfonično pesnitev pa so vključeni tudi glasbeni prispevki dveh sodobnih iranskih skladateljev, in sicer Idina Samimija Mofakhama in Nime A. Rowshana. Stavke so pomenljivo naslovili: Uvertura – Napraviti veliki preizkus, Skrivni vrtovi, Fedaiji, Prehod, Meditacija I, Vojna, Vrata zaznave, Metaverzum in Meditacija II & Epilog. Naslovi napovedujejo to, kar bo glasba, večkrat s podporo besed, petih ali izpovedanih ter dodelanih video projekcij, zelo nazorno predstavila, dotaknila se bo ali pa bo zdramila čustva, čeprav, opozarja besedilo dela, čutila znajo zavajati, zato nanje se ni zanesti.

Več v jutrišnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.