»Tržaški Slovenci so nadgradnja matičnih«

Slovenski knjižni sejem je gostil tudi Troje novih tržaških jader oziroma avtorje treh v Trstu izdanih literarnih prvencev - Marijo Kostnapfel, Primoža Sturmana in Sanjo Širec Rovis. Na dogodku, ki ga je priredilo Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska ter založbama Litera in Mladika, so se avtorji pogovarjali s slovenistko Vladko Tucovič. Avtorici in avtorja združuje to, da so vsi trije izkušeni profesorji, ter, da njihove korenine segajo na Tržaško, zato so spregovorili tudi o vezeh z zamejstvom in tržaško ustvarjalnostjo.

Pogovor se je začel pri Pesmih Marije Kostnapfel, v katerih se zrcalijo otožnost, tesnoba, negotovost, kar nekako tudi predstavlja čutenje današnje družbe. Zbirka poezij ni prostorsko zamejena oz. prostorsko določljiva, kot je ugotovila Vladka Tucovič, saj avtorica ne uporablja jezikovnih izrazov, ki bi označevali prostor, in tudi mediteranski kolorit ni posebno izrazit. Pesnica meni, da je tržaškost ne opredeljuje in omejuje.

V pesniški zbirki Sanje Širec Rovis Hiša razvajenih otrok pa je opredeljevanje za Trst še posebej izrazito. Pesnica, rojena v Pulju, je poudarila, da je počaščena, da predstavlja del zamejstva. Tržaške Slovence doživlja kot »nadgradnjo matičnih Slovencev, saj so bolj odprti, bolj tolerantni in imajo bolj razvito emotivno inteligenco prav zato, ker so se znašli v takem okolju za mejo, ki sedaj več ne obstaja, a je v skupni zavesti še vedno prisotna.«

Zbirka kratke proze Primoža Sturmana z naslovom Gorica je naša je bila nominirana za najboljši knjižni prvenec letošnjega knjižnega sejma. Avtor pravi, da je knjiga »del bralcev«, saj imajo sedaj oni glavno besedo in možnost, da jo interpretirajo. Mnenja je, da bi bilo treba tržaško književnost žanrsko bolj prevetriti, poudaril pa je tudi potrebo po literarni kritiki, ki bi postavila določene kriterije o tem, kaj je v literaturi dobro in kaj ni. Potrebujemo namreč »nov veter v jadra, da nas bo popeljal pogumno naprej«.