»Slovenec gre v Trst na pico, Dunajčan išče habsburški duh«

Antropologinja dr. Daša Ličen se v svoji knjigi Meščanstvo v zalivu: Društveno življenje v habsburškem Trstu osredotoča na Trst in na tamkajšnje društveno življenje v drugi polovici 19. stoletja. Njen pristop je osvežujoč, saj mesta ne izrisuje v luči večnih nacionalnih razhajanj.

V znanstveni monografiji, ki je nastala na podlagi doktorske disertacije, Daša Ličen ugotavlja, da nekdanjih tržaških društev ni bilo mogoče ločiti od življenja meščanstva. Društva so meščanom in meščankam dajala tako simbolni kot fizični prostor. Bila so prizorišča druženja intelektualnega, znanstvenega, kulturnega in deloma tudi političnega značaja. Skozi društva je avtorica osvetlila socialne in kulturne procese, v katere so bili vpeti Tržačani in Tržačanke.

Pravite, da nacionalna bit v Trstu niti ni bila toliko pomembna, kot to pogosto poudarjajo drugi avtorji. Kaj je bilo ključnega pomena pri razčlenjevanju tržaškega meščanstva?

Moja analiza Trsta osvetljuje predvsem razredno razsežnost mesta. Meščanstvo se ni toliko razlikovalo po jeziku in religiji, čeprav so bile te razlike prisotne, ampak bolj po razredni pripadnosti. Tržačane je v glavnem definiral družbeni sloj, h kateremu so pripadali. V Trstu je obstajal tanek sloj plemstva, od 18. stoletja dalje pa vse močnejši meščanski sloj. Tukaj je bil še nižji sloj, ki so ga tvorili kmetje, običajno slovanskega porekla. Z industrializacijo v 19. stoletju se je pojavil še delavski sloj, pripadali so mu tako moški kot ženske. Ravno razredna delitev je tista, ki nam bolj kot katere koli druge prizme pomaga razumeti mesto in njegovo prebivalstvo v preučevanem obdobju. Nacionalizem je religija 20. stoletja, ki je za nas tudi danes izjemno pomembna. Ko nekoga spoznaš v tujini, se mu običajno tako predstaviš: »Jaz sem Jan iz Slovenije.« To pa je tudi srž problema. Ta sodobna prizma nam omejuje pogled na preteklost, saj vselej dajemo prednost nacionalni biti, ki pa takrat bodisi še ni obstajala bodisi ni bila toliko pomembna.

Ali je duh tržaškega meščanstva iz 19. stoletja otipljiv tudi danes?

Do določene mere da. Zlasti, če primerjamo Trst z mesti, ki so na slovenski strani meje. Izraža se med drugim v arhitekturi in opremi stanovanj. Velika razlika je tudi v tem, kar mi dojemamo kot kulturno dediščino in kar kot kulturno dediščino dojemajo v Trstu. Pri nas je s prihodom socialistične ureditve po drugi svetovni vojni prišlo do velikih sprememb, te so se odražale tudi v estetskih vrednotah. Takratna socialistična elita ni imela razvitega okusa za estetiko, pa tudi čisto ideološko ni cenila stvari, ki so meščanstvu veliko pomenile. Nemško meščanstvo, ki se je po vojni izselilo iz Ljubljane in Maribora, je za seboj pustilo stvari, ki pa jih novi prišleki niso znali ceniti. Tudi v Piranu, Izoli in Kopru je bilo podobno. A veste, koliko stanovanj je v Piranu nekoč imelo dvojna vrata? Takih vrat danes skoraj ni več. V Trstu pa se je nekaj stare estetike vendarle ohranilo. Od visokih stropov v stanovanjih do bidermajerskega pohištva, ki ga prebivalstvo še danes vzdržuje in ohranja. V Kopru ni bilo tako. Ko si se vselil v meščansko stanovanje, si klavir odstranil.

Kakšno je vaše mnenje o oživljanju habsburškega mita v Italiji oziroma v sodobnem Trstu? Kakšno težo ima danes?

To je ločena zgodba, ki se je začela v 80. letih prejšnjega stoletja. Intelektualci, npr. tržaški pisec in germanist Claudio Magris, so veliko pisali o nemški in habsburški dimenziji Trsta, nostalgija po zlatih časih pa je tedaj padla na plodna tla, predvsem zaradi gospodarskih razmer v Italiji. Neprestano oziranje v preteklost, v tako imenovane »dobre stare čase«, odslikava hrepenenje Tržačanov in Tržačank po nekdanji kozmopolitskosti mesta, po gospodarskem uspehu in pomembnem statusu znotraj Evrope, ki ga Trst danes nima več. Tudi sama sem raziskovala to tržaško nostalgijo po habsburških časih, zlasti na področju kulinarike. Danes v Trstu veliko restavracij ne streže testenin in pice, ampak ponujajo tipične avstrijske jedi, kot so šunka, pivo, klobase in kislo zelje. To je trend, ki se je začel v osemdesetih in devetdesetih ter se dobro prodaja tako domačinom kakor turistom.

Tu so še spomeniki, ki so jih postavili v čast habsburškim vladarjem, kot je spomenik Mariji Tereziji na Ponterošu, spomenik Ferdinandu Maksimilijanu, ki je dal zgraditi grad Miramar, in spomenik Sissi oziroma Elizabeti Bavarski, ki je ob železniški postaji. Mislim, da je bil največji vrhunec nostalgije po habsburških časih ob koncu 90. let, danes pa nekoliko pojenja. Slovenci smo nekoliko slepi za te stvari, saj v Trstu venomer iščemo Italijo, pico, suši in kozmopolitskost, medtem ko se Čehi in Dunajčani odpravijo tja po habsburški duh in slavo.

Jan Klokočovnik, Primorske novice

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.