Pravljica o Benečiji in njeni »jezikovni shizofreniji«

Ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji, sredi kostanjevih gozdov, živi skopuški mizar in bolestno prešteva svoje novce. Na drugi strani reke se zadnja beneška kostanjarka Marta pripravlja, da bo za vedno zapustila nesrečne doline in našla boljše življenje onkraj oceana.

O tem pripovedujejo Zgodbe iz kostanjevih gozdov, absolutni zmagovalec lanskega festivala slovenskega filma, celovečerni prvenec novogoriškega režiserja Gregorja Božiča (1984), ki bo danes ob 18. uri v veliki dvorani gledališča Rossetti odprl 31. Tržaški filmski festival (v soboto ob 11. uri pa se bo Božič srečal z gledalci in novinarji v kavarni San Marco). V beneški pravljici med drugimi igrajo Massimo De Francovich, Ivana Roščić, Giusi Merli, Tomi Janežič, Anita Kravos, Janez Škof.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov so premiero doživele na festivalu v Toronto, na 22. festivalu slovenskega filma pa zmagale tako rekoč vse, kar se je zmagati dalo, med drugim nagrado občinstva. Tudi v drugih dvoranah je film naletel na zelo dober odziv: kako si razlagate, da ima ta poetična zgodba iz Benečije tak uspeh tako pri kritiki kot pri »navadnih« gledalcih?

Res je in to nam je bilo najbolj presenetljivo: da film z zanimanjem gledajo tudi ljudje, ki običajno ne spremljajo umetniškega filma: mislili smo, da bo film mednarodno priznan, presenetilo pa nas je, da so ga tudi v Sloveniji lepo sprejeli. Čeprav to vseeno ni film za vse, ne govorimo o nekem blockbusterju ... (smeh), se mi pa zdi, da nam je uspelo ustvariti filmski jezik, ki je na nek način naiven, v nekih stvareh ljudski, in zato ga lahko gledajo tudi ljudje, ki običajno ne gledajo klasičnih umetniških filmov. Film ni intelektualističen, govori o konkretnih stvareh in situacijah, ki so se res zgodile, nima nekih strašnih konceptov, ljudje se mu lahko prepustijo.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov so slovensko-italijanska koprodukcija (koproducent iz Italije je Igor Prinčič iz goriške Transmedie), kar se pozna tudi na ekranu, kjer sobivajo oba jezika in tudi beneško narečje. Kako ste se lotili vprašanja izbire jezika, ki ima v Benečiji in sploh v »zamejstvu« tudi politično vlogo?

Seveda, cela ta meja od Trsta do Kobarida, Rezije in še dlje, je bila zelo politična. Temu se nismo mogli izogniti, nismo pa hoteli delati neposredno političnega filma, zato smo se tudi odločili za formulo bolj abstraktne pripovedi. To ni zgodovinska rekonstrukcija, teh ciljev nismo imeli. Želeli smo narediti parabolo, pravljico, ki se pač navdihuje s težavami in lepimi stvarmi, ki so tam bile, a jih skuša povedati na nek bolj univerzalen način. Tamkajšnji politični problemi so tako kompleksni, da bi, samo če bi jih želel pojasniti, porabili dva filma ...

Nujno se nam je zdelo, da bi bila v filmu kombinacija teh jezikov, tudi zato, ker sem jo res slišal, ko sem hodil po teh krajih. Ko sem začel hoditi v Benečijo, ni nihče želel govoriti z mano po slovensko, čeprav so znali. Rabili smo nekaj ur, da smo začeli govoriti jaz po briško, oni po beneško, pred tem smo se vsi pogovarjali po italijansko in tudi oni so v družinah uporabljali ta jezik, čeprav so zrasli s slovenskim dialektom. Hoteli smo, da je ta jezikovna shizofrenost prisotna, da so vsi ti jeziki pomešani, ker se nam je zdelo, da je to najbolj realna slika. Zato smo tudi hoteli, da trije kralji govorijo čisto slovensko, saj so ljudske pesmi, ki so jih peli v Benečiji, iste kot po drugih koncih Slovenije. In peli so jih v slovenščini, ne v dialektu. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Vedno znova mi je fajn scena, ko Mario mizar govori z njimi italijansko, trije kralji pa z njim slovensko ...in se seveda vsi razumejo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.