O Sosičevi empatiji in odgovornosti do sočloveka

Po petkovem prvem delu 32. Primorskih slovenističnih dnevov, ko je tekla beseda o akademiku Borisu Paternuju, je bil sobotni dan posvečen Marku Sosiču. Med posvetom, ki ga je v dvorani ZKB na Opčinah organiziralo Slavistično društvo Trst – Gorica – Videm, je nastopilo petnajst gostov. Marko Sosič (1958-2021) je bil aktiven član literarne srenje primorskega in vseslovenskega prostora: govori in predavanja nastopajočih so se tako razpenjali od spominov do strokovnih razprav.

Alojzija Zupan Sosič, Vanesa Matajc in Marija Pirjevec so na začetku izpostavile Sosičevo empatijo, osebno travmo kot vzgib zanjo, kot njeno posledico pa odgovornost do sočloveka. Alojzija Zupan Sosič je utemeljila pojem pripovedne empatije. Ta izhaja iz pojma čustvene inteligence, ki se je v globalni literarni teoriji uveljavil pred dobrimi dvajsetimi leti. Empatičnost Marka Sosiča je uvidela redna profesorica slovenske književnosti na Univerzi v Ljubljani v avtobiografskosti, v osebni empatičnosti in estetiki produkcije, predvsem v romanu Balerina, balerina (1997).

Odgovornost do sočloveka

Vanesa Matajc, redna profesorica na Oddelku za komparativistiko Univerze v Ljubljani, je izpostavila pojem moralne priče pripovedovalca romanov Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012), Kratki roman o snegu in ljubezni (2014) ter Kruh, prah (2018). Moralno pričo odlikuje namreč odgovornost za sočloveka. Ta izvira iz potrebe po rekonstrukciji osebnih travm. Prva je o tem pisala Virginia Woolf, sledili so ji mnogi, tudi Marko Sosič. Ta ni pisal, kot je Boris Pahor, o travmi koncentracijskega taborišča, ampak je izhajal iz mesta v zalivu, kjer živijo številni ljudje na robu družbe, ki skrivajo svojo različnost zaradi strahu, da bi bili odstranjeni.

Marka Sosiča vidi kot naslednika Borisa Pahorja (in Alojza Rebule) tudi Marija Pirjevec, častna predsednica društva, ki je organiziralo dogodek. Po teoriji Zygmunta Baumana je dodala, da je resubjektivizacija etosa biti, ki je značilna tudi za Sosiča, edina alternativa sodobnemu relativizmu in pragmatičnemu egoizmu. »Svetost kruha se končuje v prahu,« je zaključila tržaška profesorica.

Igor Škamperle je z večino gostov omenil tudi Borisa Paternuja. »Ne se umikati iz fikcije, pišite, kar živite,« je zaslužni profesor pravil mladim piscem. Tako je bilo pri Sosiču, ki je v romanu Tito, amor mijo (2005) dejanskost nekdanjega jugoslovanskega okolja romaneskno predelal z imaginacijo.

Več v sredinem Primorskem dnevniku.