Ne pištola, odmeval je aplavz!

Priloga je na voljo v PDF obliki.

“Boris Pahor je bil moj profesor italijanščine na slovenskem učiteljišču Anton Martin Slomšek v Trstu, od šolskega leta 1970/71, ko sem se vpisal, vse do mature,” se rad spominja Boris Kobal, ki je kot gledališki režiser veliko pozneje na oder spravil Pahorjevo Nekropolo - svojemu profesorju pa pomagal požeti gromek aplavz v hramu italijanske kulture, tržaškem Verdiju.

Bil je odličen profesor, pribije Boris Kobal: “Govoril nam je, da ravno kot Slovenci moramo obvladati italijanščino in italijansko literaturo. Izhajal je iz lastne izkušnje, kot italijanski vojak je maturiral v Libiji in temeljito preštudiral italijansko kulturo - in dokazal, da smo mi sposobni obvladati njihov jezik, medtem ko oni niti približno ne morejo našega. Danteja, Petrarco, Foscola, Leopardija in druge je interpretiral, jih postavljal v družbeni in politični okvir dobe, obenem pa se navezoval na naš čas. Bil je široko razgledan, odprtega duha. Veliko smo debatirali. Zelo smo se razumeli in jasno je bilo, da se tudi on dobro počuti med nami. Po maturi smo se leta in leta dobivali, rad je prihajal med nas. Še pri 97 letih je sporočil, da večerje ne je, rad pa pride na kosilo. In je res. Zatem pa se je šel povzpet na Nanos.”

Kava in knjige na Proseku

Kobal je vseskozi redno prebiral profesorjeve knjige, v novem tisočletju pa se domislil, da bi na oder postavil njegovo slovito Nekropolo. “Pahorja sem poklical in dobila sva se na Proseku, v kavarni Luksa, kamor je redno hodil. Pojasnil sem mu koncept uprizoritve, všeč mu je bil, podpisala sva pogodbo, za avtorske pravice sem mu nekaj plačal ... 260 strani Nekropole sem dramatiziral, zgostil na kakih 20 strani, saj takšna predstava ne sme biti daljša od ure in četrt, sicer gledalec težko zdrži. Mestni občini Ljubljana sem predlagal, da bi subvencionirala uprizoritev. Premiera koprodukcije Mestnega gledališča ljubljanskega, Društva Celinka in KUD Pod Topoli je bila leta 2010 v Skalni dvorani na Ljubljanskem gradu. Sledilo je kakih deset ponovitev. Glavno vlogo je igral moj sošolec z akademije Pavle Ravnohrib, pravi za to vlogo, saj je dober govorec. Nastopila je še skupina statistov brez teksta, upodobili so turiste, ki si leta 1966 ogledujejo taborišče Natzweiler-Struthof, opazuje pa jih nekdanji taboriščnik Pahor, ki ima svoje spomine ...”

Kobal je na predstavo ponosen, rad se je spominja, kakor tudi sodelovanja s pisateljem: “Nekajkrat sva se dobila na Proseku. V kavarni Luksa je imel svoj obred: najprej se je šel na stranišče preobleč. Zmeraj je pravil, da človek ne sme biti poten in da je najhujši sovražnik prepih. Potem ko si je preoblekel spodnjo majico, je dobil kapučino in kupček svojih knjig v italijanščini. Ljudje so mu jih puščali, da jih je podpisal.”

Nekega dne je Kobal stopil še do ljubljanskega župana Zorana Jankovića in povedal, da bi predstava Nekropola že kar morala gostovati v Trstu. Roberto Dipiazza se je tako navduševal nad slovenskim kolegom in njegovim urejanjem Ljubljane, da je hitro pristal na srečanje; gostovanje Nekropole je bilo nekakšna “kolateralna korist”, bi rekel pokojni Brecelj. “Ampak poudaril sem, da ne smemo gostovati v slovenskem gledališču, saj je to pričakovano in ne bo imelo pravega učinka,” se spominja Kobal. “V mislih sem imel Rossettija, a je Dipiazza rekel: 'Gremo raje v Verdija, v opero!' Od leta 1947 tam ni gostovala slovenska predstava. Hrvaške so prihajale, iz Ljubljane pa ne. To je svetišče italijanstva in najstarejše gledališče v Trstu.”

Povezana Ljubljana in Trst

Teater s 1300 sedeži je bil razprodan. “Zelo čustveno je bilo,” pravi Kobal. “Predstava je bila dvojezična in opremljena z nadnapisi. Popoldne pa so Pahorja domov poklicali fašisti, mu grozili, da ga v Verdiju čaka pištola. Zato ga je v gledališče pripeljala policija. Spredaj so demonstrirali desničarski skrajneži, ki pa so jih karabinjerji razgnali.”

Ne pištola, odmeval je močen aplavz! Zgodovinski dogodek je seveda kronal Pahor, ki je zbrane prav tako nagovoril v italijanščini in slovenščini. Zahvalil se je obema županoma in svojemu tržiškemu založniku, ki je v Nekropolo verjel, ko drugi niso hoteli niti slišati zanjo. “Na tem odru bi morali že zdavnaj videti predstave po delih Vladimirja Bartola, pa tudi dramatizacije del Alojza Rebule,” je dejal. Dogodek je posvetil antifašistu Gabrielu Foschiattiju in marksistu Vladimirju Martelancu, tržaškima tovarišema, ki ju je zadnjič videl v taborišču. Mestoma, ki sta se znali povezati, je še zaželel, da bi uveljavljali svoje posebnosti, s katerimi se dopolnjujeta in bogatita.