»Narediti iz sveta svojo domovino, to smo želele ...«

Kakšno vlogo so imele ženske pri gradnji domovine? Kakšno vlogo danes odigravajo v njenem vsakdanjem življenju? Znajo prisluhniti svojim potrebam ali so sužnje lastne požrtvovalnosti, pričakovanj družine in družbe?

S privoljenjem avtorice Alenke Rebula objavljamo njeno razmišljanje »Graditi domovino. Prispevek ženskih rok, srca in uma«, ki ga je ob letošnjem 8. marcu predstavila v Državnem svetu v Ljubljani – vsem bralkam in bralcem v razmislek in spodbudo.

Ponujamo vam izvleček daljšega prispevka, ki ga objavljamo v današnjem Primorskem dnevniku.

Moja privatna raziskava mi je pokazala, da kljub velikim hišam ženske praviloma nimajo svoje sobe. Otroci jo imajo, partner jo ima, one je nimajo. Saj je cela hiša njihova, ne? Zakaj bi jo rabile?

To je samo kratek vpogled v dejstvo, da nimajo časa zase, izvirnih misli zase in želja samo zase. Vse je vezano na to, kaj si želijo za družino, kaj rabijo starši, kaj je potrebno na delu in v izobraževanju, ki ga zahteva kariera.

A o tem, kaj katera išče globljega, svojega in izvirnega, o tem malo govorimo.

Tako se vrnemo v vprašanje občutka brezpogojne vrednosti, ki očitno ni glavno izhodišče za življenjski načrt sodobne ženske. Iz sebi pripisane in že dosežene vrednosti naj bi namreč izhajale, ne pa jo imele za cilj.

Če se torej ne odločamo zares po svoji meri in vrednosti, kako gradimo svojo domovino? Kakšen je ta prostor, ki ga ustvarjamo z lastnimi rokami? Gradimo res svoj dom na svetu, kar domovina je, tako, da nam je tu lepo živeti, ker varuje našo vitalnost?

Ženske niti ne opažajo, da v resnici ne gradijo SVOJE domovine. Opažajo narejeno in doseženo, a to je ocena zunanjega opazovalca, ki jim ni naklonjen in katerega cilj ni, da jih ovrednoti. Slovenske ženske so v povprečju bolj izobražene in veliko bolj načitane kot Italijanke, med katerimi živim, bolj so delavne in zagrizene, ko je treba kaj speljati, veliko bolj resno vzamejo vsako stvar in si jo ženejo k srcu, kar bi lahko opredelila kot izjemno zahtevnost do sebe.

A po drugi strani vidim v njih manj gotovosti vase, manj suverenosti, neizrabljeno moč v odnosu do sebe, ko je treba nastopiti in se izpostaviti za tisto, kar želijo graditi. Ta drža pa je sad vzgoje in kulture, ki jih nista naučili dostojanstva, drže velikih žensk.

Naša dekleta ne rastejo v stiku z liki velikih žensk. Gledajo ikone sodobnosti, ki jih slepijo z modno vidljivostjo in sanjami o bogastvu in uspehu, ki pride iz spretne prodaje ničevosti, od katere ne bo ostalo nič.

Ne navdihujejo se pri junakinjah preteklosti, ki so kljub omejitvam kljubovale predsodkom, povezovale, gradile in odkrivale svet, soustvarjale znanost in umetnost, šolstvo in zdravstvo, pravo in politiko. Tako bi namreč dojele, da je ta svet, ta država, ta domovina, tudi njihova, in da je zrasla v veliki meri iz prispevka vidnih in nevidnih žensk.

Celoten govor v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.