»Mladim, ki bi radi postali igralci, bi rekel, da je ta poklic nor«

Tržaški režiser in igralec Adrijan Rustja je večino svojega poklicnega življenja preživel v vrstah Slovenskega stalnega gledališča - na odru in za njim, pa tudi v administraciji in še kje. Sicer pa je energični sogovornik, ki bo julija dopolnil 90 let, zapisan tudi radijskemu gledališču in redno sodeluje z Radiem Trst A.

V tržaškem Muzeju Sartorio mu bodo jutri, 11. junija, ob 21. uri podelili primorsko gledališko nagrado tantadruj za življenjsko delo. Pred tem je v intervjuju za Primorski dnevnik in Primorske novice spregovoril o prehojeni poti. In poudaril, da so njegovo usodo večkrat krojile politika in zgodovinske okoliščine.

Marsikaj se najbrž v vašem življenju ne bi zasukalo tako, kot se je, če se ne bi rodili leta 1933 v fašističnem Trstu.

Italijanizacija slovenskega življa se je odražala tudi v naši družini. Kljub temu, da smo živeli v periferiji, na Vrdeli pod univerzo, je bilo okolje italijansko. Ne vem, če sem se takrat zavedal te dvojnosti. Vse je bilo italijansko, doma smo pa govorili slovensko, pravzaprav skoraj vipavsko narečje, ker so naši iz Vipave. Mama je sicer Tržačanka, a tudi babica je iz Brij na Vipavskem, in ker mi je v ponos, to zmeraj naglašam: babica je bila nečakinja Simona Gregorčiča. Gregorčičeve pesmi sem prvič recitiral, ko sem imel morda štiri leta in potem naprej, naprej do osvoboditve.

Začetki nastopanja segajo torej v tista zgodnja otroška leta?

Da, sicer v ožjem družinskem krogu, a so to bili nastopi. Zdaj bo naš nekaj povedal, so rekli.

Osvoboditev je spet zasukala moje življenje. Študij bi bil lahko nadaljeval na italijanski šoli, a smo bili doma zavedni in so me starši vpisali na slovensko nižjo gimnazijo: na istem kraju sem začel in tudi končal, samo sprehod po hodniku sem naredil.

Kaj bi danes svetovali mladim, ki želijo na igralsko pot?

To je norost. Ta poklic je nor! To bom tudi povedal na podelitvi. V ta poklic pridejo z empatijo, z navdušenjem in tega jim ne smeš vzeti, le stimulirati, da pride do vrha kreativnost, ki v človeku je ali pa je ni. Ni rečeno, da iz vsake vloge, ki jo dobiš, narediš kreacijo. Pravijo, da je igralec, ki je v svoji igralski epohi imenitno zadel dve ali tri velike vloge, že zadosti dosegel. Seveda tudi v ostalih ne sme biti prav ena škovaca. (smeh)